V tem besedilu vam predstavljamo nekatere izmed najbolj zanimivih jugoslovanskih elektronskih biserov, ki jih najdete na različnih (re)izdajah pri nas in po svetu. Drugi del članka si lahko preberete tukaj.
V zadnjih letih nas je razveselilo kar nekaj različnih zbirk elektronske glasbe iz bivše Jugoslavije, od številnih pretočljivih CDR mikstejpov, preko drznih izdaj malih založb, do dvojnega kompilacijskega albuma Croatia Records. Prav tako smo bili priča razstavam in povratku nekaterih zvezdnikov zgodnje YU elektronike na odre. V presečišču skoraj vseh teh dogajanj se je ponavadi znašel hrvaški filmski kritik, glasbeni založnik in poznavalec medijev Željko Luketić.
Ex Yu Elektronika
Lahko bi rekli, da se je trend uradnega izdajanja kompilacij jugoslovanske elektronske glasbe pričel leta 2010. Takrat je namreč mariborski Subkulturni Azil prek svoje založbe Monofonika izdal vinilko Ex Yu Electronica Vol I: Hometaping in Self-Management, ki ji je leto kasneje sledila še plošča Vol II: Industrijski elektro obvodi na severu – In Memoriam Mario Marzidovšek, posvečena izključno slovenski sceni. Spodaj predstavljamo nekatere od umetnikov z obeh vinilk, vključno s pokojnim Marzidovškom, DIY pionirjem elektro-industrijske glasbe, čigar ustvarjalnost in inovativnost ter enormni produkcijski in distribucijski vložki ostajajo najbrž do danes nepreseženi na domačih prostorih.
Electric Fish – Stvar V (Slovenija, 1985)
Andrei Grammatik – Poslanica Duholovcima (Makedonija/Srbija, 1988)
Mario Marzidovšek aka Merzdow Shek – Suicide In America (Slovenija 1987)
Za tretjo izdajo Ex Yu Electronica Vol III / Diktatura, humor, agresija, ki je izšla leta 2012, je komade skupaj nabral prej omenjeni Luketić. Kompilacija je sicer posvečena hrvaškim glasbenim mojstrom kova Strukturne ptice, Imitacija života in Jozo oko gospe, a ne pozabi pogledati tudi širše v regijo. Tako predstavi sarajevsko Aporeo, v posthumni sekciji pa se zopet pojavi Marzidovšek, kot tudi Rex Ilusivi (aka Suba), čigar komad vključuje unikaten folk aranžma Milana Mladenovića (EKV). Tule predstavljamo video umetniškega dueta Imitacija života, ki mu sledi industrial-electro-breakbeat priredba Bob Dylanove klasike, kot si jo je zamislil Jozo oko Gospe.
Imitacija Života – Instrumentator (Hrvaška, 1989)
Jozo Oko Gospe – Knockin’ on Heaven’s Door (Hrvaška, 1984)
Jugo elektronske tonalitete
Monofonika je do danes izdala osem delov konceptualne nadaljevanke Ex Yu Electronica. Njen uredniški izbor je v največji meri skoncentriran na eksperimentalno produkcijo osemdesetih. Luč dneva pa so ugledale tudi druge izdaje, ki pokrivajo mnogo bolj sredinske poslušalske spektre in konvencionalnejše tonalitete. Leta 2018 je denimo pri londonski založbi ACC Records izšla limitirana reizdaja skopske sint-pop atrakcije Bastion:
Bastion – Deca sunca (Makedonija, 1984)
Medtem ko je leta 2016 izšla kompilacijska plošča Yugoslavian Space Program, ki jo je pripravila ekipa relativno nove založbe Discom iz Beograda. Med drugim je založba objavila tudi zbirko neobjavljenih posnetkov kultnega dueta Max & Intro, kjer se najde tudi demo verzija tegale fantastičnega hita:
Max & Intro – Ostavi sve (Srbija, 1985)
Tudi Luketić je poskrbel za nastanek nove založbe, ki se ukvarja z izdajo pozabljenih biserov jugo elektronike, z njo pa je med ljubitelje vinila prišla tudi imenitna kompilacija Socialist Disco: Dancing Behind Yugoslavia’s Velvet Curtain 1977-1987 (Fox & His Friends 2018). Še pred tem, leta 2014, pa smo dobili obširno zbirko, ki je nastala v sodelovanju med Luketićem in Croatia Records, na kateri najdemo mnoge jugoslovanske novovalovske in novoromantične težkokategornike od Električnega orgazma do Denis & Denis. Naslov dvojnega cedeja? Electronic Jugoton: Synthetic Music from Yugoslavia 1964-1989. Na obeh Luketićevih kompilacija se nahaja tudi polovica singlice Riječanke Milke Lenac z robotsko balado Ponoćni express in diskoidno popevko Željo luda.
Milka Lenac – Željo luda (Hrvaška, 1980)
Luketićeve razstave naslovnic jugo disko plošč, njegovi eseji, spremna besedila in izjave v intervjujih ustrezno opozarjajo na korenine plesne elektronike v ZDA in Veliki Britaniji ter povezave med glasbo, plesom, spolnostjo in življenjskim stilom. Pri tem ne moremo pozabiti na rasistične, homofobne in druge predsodke, ki so spremljali disko in plesno elektronsko glasbo ne le povsod na zahodu, temveč tudi v Jugoslaviji. Zdi se, da so bili na basu temelječi ritmični žanri vedno bliže ženskam in manjšinam s plesišč kot pa moškim urednikom na založbah in moškim glasbenim novinarjem – tako v kapitalizmu kot v socializmu. A pustimo plesno elektronsko glasbo za hip pri miru in pojdimo pogledat, kdaj je nastala jugoslovanska elektronika.
Izvori jugoslovanske elektronike
Kje se torej zgodba o jugoslovanski elektroniki sploh začne? Če damo na stran elektroakustične in avantgardne skladatelje (Branimir Sakač, Vladan Radovanović, Dragoslav Ortakov itd.), potem lahko rečemo, da se začetki jugoslovanske elektronike zaznajo v popu, jazzu, progresivnemu rocku, filmski glasbi ter radijskih džinglih in televizijskih temah poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tule je dober primer, in sicer legendarna tema TV Dnevnika 2 Televizije Beograd iz leta 1978, pod katero se je podpisal najbolj priznan skladatelj filmske glasbe v Jugoslaviji, Zoran Simjanović:
Zoran Simjanović – Dnevnik 2 RTB (Srbija, 1978)
In ko govorimo o srbski elektroniki leta 1978, moram nujno vsaj omeniti komad znamenitega srbskega sint-pop umetnika Oliverja Mandića, ki je izšel na B-strani njegove debitantske male plošče Ljuljaj me nežno. Komad še danes velja za Mandićev edini objavljeni elektroakustični eksperiment:
Oliver Mandić – Šuma (Srbija, 1978)
Pohitimo naprej, in sicer k Igorju Savinu s Hrvaške. Čeprav je ta skladatelj in jazzist leta ’82 izdal pravi elektronski album z naslovom Childhood in kasneje celo ustanovil elektronski studio v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega, se je z elektroniko ukvarjal že veliko predtem. Izjemen je tale komad iz leta ’78, ki ga je sproduciral za jazz-rock pevko Zdenko Kovačiček:
Zdenka Kovačiček – Elektra (Hrvaška, 1978)
Ko gre za skladatelje, ki so se poigravali z elektroniko, je nujno predstaviti tudi zanimivega kosovskega skladatelja Gjona Gjevlekaja. S skladanjem glasbe za televizijski in filmski medij je Gjevlekaj ustvaril številne odlične skladbe, čeprav je zelo težko priti do izvirnikov. Zato predlagamo, da prisluhnete njegovi glasbi za film Rojat e mjegulles (Čuvaji megle) iz leta 1988 v režiji Isa Qosja, in sicer tako da si film kar ogledate. Gre za fascinanten avantgardni celovečerec, na meji grozljivke, ki je bil v času nastanka cenzuriran zaradi prikaza nasilnih metod tajne policije nad albanskimi prebivalci.
Rojet e mjegulles – celovečerni film, režiser: Isa Qosja, glasba: Gjon Gjevlekaj (Kosovo, 1988)
Elektronsko glasbo so snemali na vseh koncih Jugoslavije. Težko pa je potegniti jasno črto in reči, kaj je bilo makedonsko, hrvaško, srbsko itd., saj so takrat denimo mnoge odlične zasedbe iz različnih koncev države snemale pri zagrebškem Jugotonu, spet druge pa na srbski radioteleviziji in tako dalje. »A kljub vsemu je danes jasno, da sta Hrvaška in Srbija izdajali več plošč kot druge republike, a je bila srbska produkcija precej kvalitetnejša od hrvaške,« pravi Luketić. »Slovenija pa je zavzemala kar prvo linijo, kar je razumljivo, saj so nekatere tamkajšnje zasedbe podpisovale pogodbe s priznanimi mednarodnimi založbami, kot na primer Borghesia z založbo PIAS in Laibach z Mute.«
Borghesia – Cindy Sherman (Slovenija, 1984)
Ko smo že pri Borghesii, omenimo mimogrede, da so Luketićeve lovke zadnje čase segle tudi v ZDA, saj je sodeloval z založbo Dark Entries pri ponovnih izdajah dveh plošč te kultne ljubljanske zasedbe, in sicer izjemne Ljubav je hladnija od smrti in pa fetišistične meditacije Clones, ki je bila do takrat na voljo samo na nizkonakladni ŠKUC-ovi kaseti.
Besedilo: Gregor Bulc
Prevod: Jasmina Jerant
Naslovna podoba je last Fox & His Friends.
Nadaljuj z branjem drugega dela tukaj.