Neža Jurman, ki deluje pod umetniškim imenom Nez Pez, je večmedijska umetnica, ki deluje na področju kiparstva, svetlobne umetnosti, animacije, risbe, ilustracije in ulične umetnosti. Trenutno jo navdušujejo instalacije, v katerih raziskuje zvok in prostor, abstraktna risba ter zini in grafike. Del njenega ustvarjanja med Berlinom in Ljubljano so tudi stenske poslikave, za katere navdih največkrat črpa iz urbanega okolja. Prav o slednjih smo se z Nežo pogovarjali v sklopu programa GraFEM v koprodukciji RogLaba in zavoda Urbana Vrana.
Neža, zdravo. Poznamo te predvsem kot neodvisno večmedijsko umetnico, ki ustvarja na presečišču številnih področij. Zanimajo te instalacije, ustvarjanje v javnem prostoru, ilustracija, raziskovanje prostora skozi zvok. Kako si se znašla na vseh teh področjih?
Že v osnovni šoli sem veliko risala. Odločitev za Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani je bila lahka. Druge izbire ni bilo, bila sem zelo trmasta. Kasneje, po tečaju pri Dragici Čadež Lapajne, sem ugotovila, da zelo rada delam z glino, in odločila sem se za študij kiparstva. Študij mi je dal vpogled v instalacije. O projektih sem začela razmišljati bolj konceptualno. Risba je bila kljub temu vedno temelj, prek risbe sem prišla tudi do drugih medijev. Grafika, seveda. Na uvodnem predavanju iz grafike na fakulteti nam je profesor Lojze Logar rekel, naj naredimo nekaj skic za izdelavo linoreza. Seveda skice narediš zadnji dan. Vmes se trikrat zmotiš, malo prečrtaš, greš na naslednjo stran. Ko je profesor gledal skice, se je ustavil pri napakah in rekel, naj jih odtisnem in potem izhajam iz tega. Takrat sem začela premišljevati o svetu procesualnosti, začelo se je delo, ki je bolj usmerjeno na sam proces, in ne toliko na cilj, ki je v tvoji glavi.
Torej je sam proces ustvarjanja pri tebi zelo pomemben?
Najbolj pomemben. Tudi ko delam zine in grafiko, poskušam kopirni stroj uporabljati kot medij. Šele ko dobiš rezultat, vidiš, kaj se dogaja, in se osredotočiš na te stvari. Ko vidiš, kako se črta ali ploskev spremenita, začneš »pritiskati« stroj, da prideš do drugačnega rezultata. To te odpelje stran od tistega, kar si imel na začetku v načrtu. Ravno v tem je fora. Gre za nekakšno dekonstrukcijo tega, kar počneš, sicer postane dolgčas.
In kako si zašla v svet grafitov?
Grafitati sem začela zgodaj. Vedno seb bila nagajiva, rada sem bila zunaj. Nekoč mi je šla mami v trgovino kupit avtolak, stara sem bila 13 ali 14 let. Takrat smo že veliko hodili ven. Najprej mi itak nič ni šlo, ampak mi je bilo res fino. Potem spoznavaš ljudi, ki jih zanimajo podobne stvari, z njimi hodiš okoli, čeprav sama nisem bila nikoli povezana z nobeno od ekip.
Torej nisi tipična grafitarka?
Nikoli me ni zanimal mojstrski pristop, to, da izpopolnjuješ tehnično znanje, da mora biti vse, kar delaš, res natančno. Bolj me zanima sam proces. To je osrednja točka, ki me je vedno zanimala. Zato tudi nisem razvijala črk, ampak bolj ilustracijo, barvne kombinacije, slikarsko tehniko. Zanima me tudi pristop do prostora, v katerem delaš, to, kako je delo umeščeno v celoten urbani kontekst.
Ko si pred leti ustvarjala na steni Ulične galerije na Vegovi, si dejala, da mesto že ima elemente, s katerimi manipuliraš. Kako se to odraža v tvojih grafitih in poslikavah?
V primeru Ulične galerije sem uporabila razpoko na steni pod okvirji plakatov – kot prostor za umestitev majhnih kiparskih instalacij, ki so jih mimoidoči lahko odnesli. V drugih primerih je bilo to mišljeno kot uporabljanje elementov, ki so del raziskave okolja ali refleks na dano situacijo. Ko opazujem svojo okolico, iščem dejavnik presenečenja, nekaj, kar ne sodi nikamor, kar izstopa kot napaka, glitch, nesreča, zato se mi tudi liminalne situacije zdijo privlačne. Obenem pa si želim ob vsem tem delovati lahkotno, o stvareh ne razmišljati preveč, delovati intuitivno in igrivo, se ne jemati preveč resno. Mislim tudi, da bi za direkten odgovor na vprašanje morali vprašati prebivalce ulice, na kateri delo ostane.
V preteklosti si veliko razstavljala v tujini. V začetku tega leta si se preselila v Berlin. Kako potovanja vplivajo na tvoje ustvarjanje? Se tvoj grafitarski stil z leti spreminja?
Zagotovo v tujini spoznam ali vidim kaj, kar si zapomnim. Vidim elemente, ki jih povzamem. To služi kot inspiracija za to, da idejo kasneje razvijam na papirju. Hoditi naokoli je vedno vredno, saj se ti odprejo pogledi na to, kaj se da narediti. Stilsko pa so name bolj vplivali ljudje, s katerimi smo skupaj delali. Vedno kaj poberem od prijateljev.
Kako dejavna si trenutno na tej sceni?
Priznati moram, da zadnja leta nisem tako zelo aktivna. Ko se pojavi kakšna priložnost, kot sedaj, ali če je kje kakšna zabava, kjer se grafita, grem seveda zraven. To je zabavno, družiš se s prijatelji. Pri nas je ta skupnost kar močna, gre za ljudi, ki že dolgo časa delajo, ki so neprestano aktivni. Osebno se mi zdi, da v zadnjih generacijah ni toliko grafitarjev, morda jih tudi ne poznam več toliko. V zadnjem času namreč opažam nova imena, morda je scena ponovno bolj aktivna. Ko sem jaz začenjala, je bila scena zelo živa. Tu so bili 1107, Egotrip, Pony mafija, Ovca, kasneje so prišli Animals, ki so bili super ekipa in so veliko delali na ulicah. Potem so tu seveda v Sloveniji zelo popularni vlaki. Veliko tujcev pride v Slovenijo pogledat prav vlake. V nekem trenutku, z legalnimi točkami, se je naredila luknja v nelegalni proizvodnji del, več je bilo izdelanih konceptov, več jamov, več priložnosti, da kaj narediš organizirano.
Kako gledaš na precej nove, legalne prostore za grafitiranje?
Tu lahko govorimo o različnih tehnikah in različnih principih. O razliki med političnim grafitom, med vizualnim in estetiko grdega, tem, da zgolj provociraš. Gre za različne načine komuniciranja s prostorom. Tudi estetske grafite je včasih dobro videti, saj znajo polepšati mesto. Vendar na drugi strani prihaja do alternativnega turizma, monetizacije neodvisne kulture, ki se je razvila skozi upor, sedaj pa se z druge strani pobira denar. O tem imamo lahko dolge debate. Sama zelo rada raziskujem javni prostor, mejo med javnim in zasebnim, med liminalnim prostorom, tistim, česar ne dojemaš kot uporabni prostor, ampak kot nekaj tranzitnega. To rada raziskujem, opažam stvari, ki se dogajajo, tudi skozi risbo in grafite. Pri tem vidiš, kako ljudje začnejo uporabljati stvari drugače kot za to, čemur so namenjene. To se mi zdi res zanimivo. Legalne točke za grafitiranje mestu odvzamejo svobodo do uporabe celotnega javnega prostora. Čudno je, da se mesta danes oblikujejo dokaj umetno in predvsem za turiste. Biti morajo turistično zanimiva, hkrati pa tudi mladostna, čista, prijazna in varna. Javni prostor tako postaja precej drugačen, kot je bil, ko sem bila mlajša.
Kakšen je ta občutek v Berlinu, kjer trenutno živiš?
O tem sem razmišljala ravno včeraj. Veliko starih delov mest v Evropi je predvsem turističnih in popolnoma neuporabnih za meščane. Tudi Ljubljana gre po tej poti. Ko sem bila mlajša, je bilo celotno mesto živeče. Bilo je zbirališče mlajše kulture. Če razmišljam o Berlinu – ni tipično mesto, saj nima nekega pravega centra. Razdeljen je na toliko različnih okrožij, strategija mesta je drugačna. V Berlinu se mi je vedno zdelo, da gre za mesto, ki ga oblikujejo in živijo ljudje. Vsi kandelabri so polepljeni s plakati, povsod so flajerji, ljudje pišejo s kredo po tleh, povsod so klopi, na katerih lahko sediš, se družiš. To mi je bolj všeč, kot pa da živiš na nekakšni mreži, kjer se stvari začnejo čistiti in kjer so točke, na katerih se neke vsebine lahko dogajajo, točno določene.
GraFEM bo skrbel za spodbujanje ženske grafitarske in street art kulture. Grafitiranje stereotipno povezujejo predvsem z moškimi. Kako si se ti počutila kot ženska na grafitarski in street art sceni?
Ne vem, ali se lahko obesim na kak konkreten primer – da bi se mi kaj zgodilo le zato, ker sem ženska. Morda me zato, ker izhajam iz neodvisne kulture, ljudje niso želeli jemati resno. Ker projekte pogosto začnem z neformalnim pogovorom, se mi zdi, da se ljudje do mene obnašajo, kot da mi ni treba posvetiti enake pozornosti kot umetnikom, ki imajo bolj formalen pristop. Nisem zares doživela, da bi me kdo zavrnil zato, ker sem punca. Ne v grafitih ne pri skejtanju. Novonastali program GraFEMa spodbujam, ker se mi na splošno zdi pozitivno, da se ustvarja nova možnost, platforma ustvarjanja, platforma, ki umetnicam daje priložnost, da se združujemo, delujemo skupaj in ustvarjamo. V preteklosti sem bila na jamih ali organiziranih poslikavah v manjšini, a zdi se mi, da je ustvarjanje grafitov povezano z egom in da v naši izkušnji spol ni bil pomemben. Nisem se počutila odrinjene ali nepovabljene. Želim si delovati na področju, kjer je kvaliteta dela prepoznana ne glede na spol, položaj, raso ipd. Razmišljanje, da so grafiti in street art povezani z moškimi, je stereotipno. Zdi se mi, da trenutno to ni res, na festivalih srečujemo umetnice, v skupinah prijateljev, ki so v zadnjih letih prišli v Ljubljano kot del grafitarske subkulture, so bile mnogokrat prisotne tudi prijateljice.
V Sloveniji poznamo več grafitarjev kot grafitark. S slednjimi se srečamo redko. Kaj misliš, zakaj je tako?
V zadnjih letih se ustvarja vedno več prostorov, ki so namenjeni grafitom, kot so legalne točke. Duh subkulture pa je ilegalnost, gverilskost, s čimer je povezana tudi anonimnost.
Grafiti so zelo efemerna vrsta umetnosti. Tudi tvoja poslikava RogLaba bo začasna, tu bo, dokler je ne preslika nova povabljena grafitarka. Kakšen je tvoj pogled na to?
Grafit je res efemerna forma umetnosti. In prav je, da se obnavlja. Tudi če grafita ne počistiš, tako kot se v Ljubljani dogaja leta in leta, stene razpadajo, omet odpada, kaj se prepiše, vsebina ne ostane vedno sveža. To je zame v bistvu ena od lepših stvari pri grafitih, ki je spet nekakšen dokaz procesualnosti.
Vendar nekatera dela, ki jih vidiš na ulici, občasno kar posvojiš in ti je težko, ko jih odstranijo – odvisno seveda od tega, kje ti grafiti so in ali postanejo del življenja neke skupnosti, subkulture.
To je odvisno od tega, kako se ti premikaš po mestu, kaj opaziš, po čem se orientiraš. Vedno, ko smo potovali z grafitarji, smo se zmenili: »pri tistem grafitu, pa potem pri tistem tagu zaviješ levo«, mesto prepoznavaš po določenih ključih. To, kar te zanima, je tvoja abeceda. Če potujem s skejterji, se pogovarjamo o spotih, o tem, kakšen je asfalt. Stvari, ki jih ljudje prepoznajo, so različne. Kdaj pa kdaj kaj opaziš, se nasmehneš in si zadevo zapomniš. V Berlinu je pri prijatelju na vratih napisano »Have one good day« – en, samo en. Vedno, ko to vidim, mi je fino. Če bi se to sedaj zbrisalo, bi mi bilo žal. Kot si rekla, določene grafite posvojiš. Včasih opaziš kak nov grafit, ga slikaš, pošlješ prijateljem, vendar potem že čez teden dni izgine in si rečeš, »škoda, ta mi je bil pa dober«. Zdi se mi, da si vse urbane forme prizadevajo za to, da se gradi neka skupnost. Poleg tega, da se grafita, druži in hodi ven, se ustvarja vabilo mlajši populaciji. Vse, kar je organizirano, je večkrat organizirano v smislu »zgradimo skupnost«, kar mi je všeč.
Zanimivo je, da si omenila, da je tisto, kar te v mestu zanima, tvoja abeceda in da se v mestu orientiraš glede na svoje zanimanje. Če se osredotočimo na grafite in Ljubljano, katera so tista grafitarska mesta, ki se jih spominjaš, ko govoriš o Ljubljani, ali katera morajo videti tvoji prijatelji iz tujine?
Naša stalnica je bila Trubarjeva. Ulica je bila tudi izhodišče za orientacijo. Riviera na križišču z Resljevo ulico je bila nekaj časa stičišče grafitarjev. Niti nisi potreboval telefona, vsi smo vedeli, da se lahko tam najdemo. Celo mesto je mreža orientacijskih točk, znakovni kod, po katerem se lahko pogovarjamo. Moja prijateljica bi hudomušno rekla: »Don’t you know all he graffiti in your city?« Od železniške postaje, okrog Metelkove, Maistrova, Slomškova, Resljeva, do Roga, čez Ljubljanico proti centru, pa na drugi strani okrog Soteske. Vse to je povezano s prostori, kjer smo se zadrževali, pa pot do doma potem na koncu (smeh).
V zadnjih letih so bili grafiti deležni veliko pozornosti tudi s strani muzejev in galerij. Kako gledaš na institucionalizacijo grafitov in street arta?
Ponovno gre za dejavnik, kjer se veja kulture malo razdvoji. Ena veja gre bolj v institucionalizacijo in komercializacijo, druga ostane pri marginaliziranosti. Meni se zdi to povsem OK. Grafitarske, slikarske tehnike, kot recimo uporaba sprejev, različni capi, šabloniranje, pa potem naprej proti nalepkam, za vse to se mi zdi OK, da obstaja kot medij, ki se ga lahko izkorišča v vseh pogledih. A ljudje, ki bodo želeli ostati na ulici, bodo pač ostali na ulici. Nekaj dobrih anekdot je. Ko je bila grafitarska razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, ko so povabili ljudi iz tujine in Slovenije, je potem nekdo pred MGLC-jem napisal »A grafite bi mel«. Gre za nagajive geste. Dokažejo, da ne glede na to, da daš medij v galerijo, ga institucionaliziraš, ena stran ostane in bo vedno ostala zvesta tej prvotni formi. In potem komercializacija, monetizacija, to se vedno zgodi z vsako kulturo.
Tvoje grafite in svetlobne instalacije najdemo v javnem prostoru – kako pomembna je umetnost v javnem prostoru?
Pri veliko delih se mi zdi, da bi rada komunicirala s publiko v tem interaktivnem smislu. Ko delaš ulično umetnost, je že sama po sebi zelo interaktivna, imaš nekakšen dialog z vsakim, ki pride mimo. Ko sem delala s festivalom Svetlobna gverila, je bil moj projekt uničen v enem večeru in sem jokala, da ne bom nikoli več delala umetnosti v javnem prostoru. Ampak v bistvu je fino delati nekaj takega, kar ljudi privabi.
Če se vrneva k tvojemu projektu v RogLabu – kako se boš lotila poslikave?
Izhajala bom iz želje po raziskovanju slikarskih tehnik in dekonstrukcije ilustracije. Kontejner je zelo aktivna forma, zato bi rada naredila prizor, ki teče čez celoten kontejner. Ne gre zgolj za ogromno steno, ki jo lahko bereš kot sekvenco. Nočem narediti tipične sekvence, ampak dekonstrukcijo ilustracije, ki nakazuje ali neko gibanje ali neko aktivnost. Ko sem razmišljala o poslikavi, sem delo hotela povezati z okolico. Trenutno imam v mislih zmaja, ki se dekonstruira v stroj. Pa malo žičk, malo uporov. Idejno mi je to blizu, vizualno in tehnično pa bi rada predvsem razdelala barvno skalo, uporabo ozadja, linije, da ne gre zgolj za risbo s črnim obrisom.
Zanimiv je tudi dejavnik odprto – zaprto. Ko je kontejner zaprt, vidiš celotno poslikavo, ko bo odprt, bo viden le del.
To je dober element, ob katerem lahko razmišljamo o tem, kaj RogLab je, vključno s kocko na vrhu. Predstavljala sem si, da je ta prostor na vrhu zapolnjen. Ko smo se pogovarjali, ste rekli, da je ta kocka skoraj prazna. Tu se ponovno vzpostavi liminalni prostor, nekaj, kar vzbudi zanimanje. Ni treba, da je javnosti vidno, morda zgolj ustvarimo govorico, da sem v njem nekaj naredila. Zanimiv je tudi za konceptualni razmislek o tem, kako se ta objekt lahko uporabi.