Ko govorimo o začetkih ženskega gibanja na Slovenskem, pogosto v ospredje stopijo intelektualke, pisateljice ali novinarke. Redkeje pa se kot politične subjekte prepozna učiteljice – ženske, ki so že ob koncu 19. stoletja množično vstopale v javni prostor kot izobražene in finančno samozadostne posameznice. Kot lahko pobliže spoznate tudi na Ljubljanski feministični turi, izkušnja učiteljic z bojem za enako in dostojno plačilo razkriva, kako se je v šolstvu vzpostavil sistem spolne neenakosti, ki ni bil naključen, temveč družbeno in pravno urejen.
Učiteljski poklic je bil v poznem 19. stoletju za slovenke srednjega in višjega družbenega razreda razmeroma dostopen, še posebej po ustanovitvi ženskega učiteljišča v Ljubljani leta 1871. Poučevanje jim je omogočilo določeno stopnjo osebne in finančne samostojnosti, ki je bila za ženske tistega časa prej izjema kot pravilo. Učiteljice so imele enako izobrazbo kot učitelji, lahko so poučevale na enakovrednih položajih, sodelovale v istih strokovnih organizacijah in pisale za učiteljska glasila. Kljub temu so bile njihove plače do 20% nižje od plač učiteljev – ne občasno ali izjemoma, temveč sistematično. Vprašanje plače je tako postalo osrednje stičišče neenakosti med učiteljicami in učitelji
O tem priča tudi »Spomenica«, ki jo je leta 1897 v Učiteljskem tovarišu objavil odbor Slovenskega učiteljskega društva. V tabeli s predlogom učiteljskih plač je bilo izrecno zapisano, da naj bi učiteljice ljudskih šol prejemale za 150 goldinarjev nižjo plačo od učiteljev, učiteljice meščanskih šol pa bi prejemale kar 200 goldinarjev manj od moških sodelavcev. Ta časopisni prispevek je za učiteljice predstavljal prelomni trenutek: soočile so se z odkrito in javno izraženo diskriminacijo s strani učiteljev, čeprav so ti v preteklosti poudarjali pomen medsebojne podpore in kolegialnosti.
Učitelji so načelo »enako delo – enako plačilo« interpretirali tako, da je utrjevalo njihov priviligiran položaj. Trdili so, da imajo več delovnih nalog, da so lahko ravnatelji, da poučujejo v vseh razredih in da jim zakon zato pripisuje »težjo in pomembnejšo nalogo«. Učiteljice so se na spomenico odzvale z jasno artikulacijo svojih zahtev. Ena izmed njih je zapisala: »Enakopravnost s svojimi kolegi zahtevamo, ker nam gre.«
Razkorak med deklarativno podporo in dejansko prakso je bil eden ključnih razlogov za ustanovitev Društva slovenskih učiteljic leta 1898. Prav vprašanje plače je razkrilo, da interesi učiteljic znotraj mešanih stanovskih organizacij niso bili zaščiteni. Pomemben navdih za ustanovitev lastnega društva je bil tudi vseavstrijski shod učiteljic na Dunaju 8. avgusta 1898. Tam so se slovenske učiteljice pridružile protestu proti črtanju tistih členov šolskega zakonika, ki so eksplicitno zagotavljali enake pravice učiteljicam.
Poleg že omenjenih argumentov glede neenakovrednosti dela učiteljev in učiteljic je večjo strukturno oviro na poti do enake plače predstavljal tudi celibat učiteljic. Prepoved poroke za učiteljice, uzakonjena leta 1869, ni bila zgolj poseg v zasebno življenje, temveč pomemben finančni mehanizem. Ker so bile učiteljice vezane na celibat, niso smele imeti družine, hkrati pa je bil plačni sistem zgrajen na predpostavki, da višjo plačo potrebujejo poročeni moški, ki z zaslužkom preživljajo svoje družine. To dejstvo je učiteljice postavilo v paradoksalen položaj: ker niso smele imeti družine, so bile označene kot manj upravičene do višje plače. Razprave iz začetka 20. stoletja pa kažejo, da se v praksi razlika med oženjenimi in neoženjenimi učitelji pogosto sploh ni upoštevala – nižjo plačo so tako prejemale zgolj učiteljice.
Društvo slovenskih učiteljic je v prvih letih delovanja na deželne oblasti naslovilo več prošenj. Leta 1898 so zaprosile za izboljšanje plač in dosegle možnost lažjega napredovanja v višje plačne razrede, a z jasno omejitvijo: njihova plača je ostala za 10 % nižja od plače moških kolegov. Ko so leta 1900 zahtevale povrnitev teh 10 %, je bila prošnja brez obrazložitve zavrnjena. Podobno se je zgodilo leta 1905, ko so na kranjski deželni zbor naslovile zahtevo z jasnim geslom: »Enaka plača za enako delo!«
Konkretno razliko v učiteljskih plačah prikažejo tudi statistični podatki iz Učiteljskega tovariša leta 1904, med katerimi je navedeno, da so bile povprečne letne plače učiteljic na Kranjskem (1164 kron) bistveno nižje od plač učiteljev (1462 kron), ob tem pa je 124 učiteljic ostalo celo brez rednih prejemkov. Ti podatki jasno kažejo, da ni šlo za simbolne razlike, temveč za slabše gmotno in socialno stanje žensk. Kljub ponavljajočim se zavrnitvam so učiteljice vztrajale in svoje zahteve nenehno ponavljale.
Slovenske učiteljice so se v sklopu javnega delovanja ukvarjale še z vprašanjem celibata, pokojnin in kasneje volilne pravice, vseeno pa je prav boj za enako plačilo (p)ostal gonilna sila njihove emancipacije. Dostojna plača je pomenila priznanje za njihovo izobrazbo, delo in stanu primeren položaj v družbi. Aktivnost učiteljic lahko razumemo kot eno najzgodnejših oblik feministične prakse na Slovenskem. Ni šlo za glasen revolt, temveč za vztrajen in kolektiven odpor proti sistemu, ki je žensko delo razglašal za manj vredno.
Besedilo: Lena Fidel
Naslovna ilustracija: Bojana Dimitrovski