Če bi bil Goran Vojnović srbsko-slovensko-prekmurska feministka, sem se pošalil po tistem, ko sem prvič prebral tale roman, mu tudi to ne bi pomagalo. Ker Ćrtice Tine Perić, naše donekdanje sovodnice Ljubljanske feministične ture, so tako zelo dobra knjiga, da boli. Niso “naslednji Čefurji raus!”, niso popravek, odgovor ali nadgradnja. So nekaj drugega. Nekaj tišjega, a zato precej natančnejšega. Kar pa ne pomeni, da niso ravno Čefurji raus! tisto delo, s katerim bi morali Ćrtice brati komplementarno, če bi želeli izvedeti, kakšno je v poosamosvojitveni Sloveniji odraščanje pripadnikov narodnih skupnosti iz držav nekdanje Jugoslavije.
Ćrtice (ja, z mehkim, kar je seveda ključno) so daleč najpomembnejše literarno besedilo o izbrisu, kar sem jih bral. Ne zato, ker bi prvič odprle temo tudi z ženske, feministične perspektive — ampak zato, ker dejstvo izbrisa obravnavajo hkrati brez olepševanja in onkraj avtomatske viktimizacije. Roman ne prosi za sočutje in ne maha z moralizirajočim prstom. Preprosto pokaže, kako se izbris zgodi mlademu, odraščajočemu dekletu: kot čuden razpotegnjen dan, sprva skoraj neopomemben, a zlagoma vedno bolj določujoč, dokler ne ugotoviš, da nekaj, da nekdo, da vsa družina, ne obstaja več na način, kot bi morala.
Kar me pri tem najbolj zadene, je perspektiva. Ćrtice niso roman “o izbrisanih” v klasičnem smislu, temveč roman o odraščanju v atmosferi izbrisa, v svetu, kjer ti nikoli ni povsem jasno, ali si zraven ali samo pogojno prisoten. Otroški pogled glavne junakinje ni nostalgičen, ampak brutalen v svoji iskrenosti. Politika se ne pojavi kot velika ideja, temveč kot drobna motnja v vsakdanjih situacijah: v šoli, doma, na dvorišču, v jeziku, ki ga govoriš in ki te hkrati izdaja.
In potem je tu pisava. Sodobna, izrazito “ženska” in izrazito “slovenska”. Razvejana je, duhovita in večpomenska, kot so ženske in multikulturne pisave dandanašnji, če dajo kaj nase. Identitete so v tem kontekstu seveda del problema, ne del rešitve. A kolikor je ta pisava postidentitetno spravljiva, toliko je “slovensko-prekmursko-srbsko” antagonistična sama v sebi. Kot način mišljenja v treh jezikih je, ki sam sebi ves čas skače v besedo. Prav zato, ker sam sebe razume — v vseh treh jezikih. Pisava je to, ki ne more pristati na eno samo identitetno pozicijo. Nima enega samega glasu, ene same resnice ali ene same točke izrekanja. Če je feministična, potem je feministična na najbolj produktiven možen način. Če je slovenska, prav tako — kot zavračanje hierarhij, kot dopuščanje protislovij, kot zavedanje, da se zgodovina vedno piše skozi telesa, odnose in drobne vsakodnevne odločitve.
Mimogrede, humor v Ćrticah ni dodatek. Je strategija. Je način preživetja. Je terapija — tudi za tiste, če ne predvsem za tiste bralke in bralce, ki so predstavniki “večinskega naroda”. Smeh tu ni nasprotje travme, ampak njen zaveznik. In tu ne govorim nujno o travmi ljudi, ki so bili žrtve izbrisa, ampak tudi o travmi celotne družbe, znotraj katere se je izbris mogel zgoditi. Duhovitost glavne junakinje se nam skozi branje vse bolj kaže kot most med obema tema svetovoma. Kot eden izmed načinov vzpostavitve postravmatskega sobivanja, navkljub nesorazmerju moči. In morda je prav to tisto, kar roman naredi tako močnega: zavrnitev ideje, da morajo biti “resne” zgodbe povedane resnobno, če so pisane s strani prizadetih, torej tistih z minimalno močjo vplivanja na kakršnokoli bodočo spremembo okoliščin sebi v prid.
Ni naključje, da so bile Ćrtice nagrajene kot najboljši literarni prvenec in so se uvrstile med pet finalistov za nagrado Kresnik. Roman ne deluje kot prvenec v smislu “obetavnega začetka”, ampak kot že povsem artikuliran literarni glas. Glas, ki bi znal postati eden izmed ključnih na terenu poosamosvojitvene slovenske literature — prav zato, ker noče biti monumentalen, ampak vztraja pri drobcih.
Če boste prebrali le en roman o slovenski osamosvojitvi, naj bodo to Ćrtice Tine Perić. Povedal vam bo, kaj je neodvisnost novonastale države pomenila za tiste ženske, ki jim ni preostalo drugega, kot da se začnejo boriti za svoje pravice in smejati absurdnosti vztrajanja močnejših instanc na rigidnosti istovetnosti. Če boste prebrali dva romana, Ćrticam dodajte še znameniti Vojnovićev prvenec. Da dobite še moško, da ne rečem patriarhalno perspektivo. Če so Čefurji raus! kričali, Ćrtice spravljivo klepetajo, takorekoč kofetkajo. In v tem klepetu ob kavici je res veliko prepotrebnega ženskega humorja, a tudi za zvrhan pehar bridkih resnic, ki kličejo po spravljivejših, drznemo si reči, feminističnejših Slovencih.
Besedilo: Gregor Bulc
Naslovna fotografija: Založba Goga