Knjiga Primer: Anhovo: med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo okoljske aktivistke in naše dolgoletne vodniške kolegice Jasmine Jerant predstavlja eno najcelovitejših obravnav okoljskega konflikta v slovenskem prostoru. V njej se lokalna zgodba industrijskega obrata v Srednji Soški dolini razpre v analitično prizmo, skozi katero postanejo vidni temeljni vzorci modernosti: preplet industrijskega razvoja, politične oblasti, znanstvene ekspertize in vsakdanjega življenja ljudi, ki dolga desetletja živijo v senci prvih treh.
Jerant primera Anhovo ne obravnava kot izoliran fenomen ali eksces, temveč kot paradigmatsko situacijo, v kateri se zrcali logika vsiljene industrializacije, značilna ne le za 20., ampak tudi 21. stoletje. Azbest, ki je sprva predstavljal simbol napredka, varnosti in gospodarske rasti, se v knjigi postopoma razkrije kot materialna sled strukturnega zanemarjanja zdravja in okolja, kot sistemskega zapostavljanja dobrobiti skupnosti. V tem smislu je pomembno in pomenljivo, da avtorica azbesta in kasneje sežiganja odpadkov ne obravnava zgolj kot problematičnih snovi, temveč kot simbolne nosilce družbenih pomenov: kot obljubo modernosti po napredku za vse, ki se je izkazala ne kot globoko ambivalentna, ampak tudi univerzalno neuresničljiva.
Domiselni stil in oblika poglavij na omogoča, da zgodovine primera Anhovo ne beremo kot suhoparnega zaporedja tehničnih odločitev, temveč kot proces političnih in ekonomskih kompromisov, ki so prav toliko boleči kolikor so fascinantni. Posebna vrednost dela je v tem, da pokaže kontinuiteto industrijske logike kljub menjavam političnih sistemov, od realnega socializma do postsocialističnega kapitalizma. V tem smislu knjiga Primer: Anhovo presega pogosto poenostavljeno delitev med prejšnjim in sedanjim sistemom ter opozori na strukturno vztrajnost razvojnih modelov modernosti, ki okoljsko tveganje razumejo kot sprejemljivo kolateralno škodo. Da, strukturna nasprotja modernosti se razrešujejo na plečih najšibkejših, ne glede na to kakšen simbol nosi na kapi represivni organ.
Eni izmed osrednjih težiščnih točk knjige bi lahko rekli neizogibno vprašanje razvlečene krize — vztrajne, tihe, razpotegnjene, počasne krize, tako zdravstvene kot okoljske, ki se ne manifestira v spektakularnih katastrofah, katerih dramatičnost pritegne televizijske kamere in algoritme socialnih omrežij. Nasprotno, gre za medijem pogosto povsem nezanimive, počasi razkrivajoče se dolgoročne posledice, ki visijo nad skupnostjo kot stoletna megla. Jerant s to knjigo omogoča bralcem in bralkam, da slovenski primer povežejo z aktualnimi mednarodnimi okoljskimi kričnimi razpravami, ki opozarjajo na neenakomerno porazdelitev tveganj med elitami in ljudstvom ter na dejstvo, da časovna in prostorska razpršenost okoljskih problematik botruje njihovem neučinkovitem razreševanju. V Anhovem se to kaže v posledicah, ki prečijo generacije: v dolgotrajnih zdravstvenih obremenitvah, ki desetletja pestijo posameznike in zdravstveni sistem, ter v stalnem občutku negotovosti, ki v nedogled zaznamuje lokalno skupnost.
Knjiga si zasluži posebno pozornost tudi zato, ker ne skriva nemalokrat problematičnega razmerja med strokovno vednostjo in političnim odločanjem. Projekt moderne znanosti tudi v knjigi Primer: Anhovo namreč ne deluje nič kaj vitalno. Delo Jasmine Jerant tudi Slovenijo postavi na zemljevid številnih perečih primerov nezaupanja v znanost kot ključno moderno družbeno institucijo. Jerant seveda ne zanika znanstvene ekspertize kot take, a hkrati pokaže, kako polje vednosti še zdaleč ni avtonomno, kako se znanje lahko instrumentalizira, kako se relativizira ali celo utiša, kadar ogroža prevladujoče ekonomske interese.
V tem kontekstu igra pomembno vlogo tudi civilna družba. Okoljski aktivizem, lokalni odpor in angažma prebivalcev v knjigi niso predstavljeni kot obrobni pojav, temveč kot nujna protiutež asimetrijam moči. Avtorica pokaže, kako se skozi dolgotrajne boje oblikuje politična subjektivnost skupnosti, ki je bila dolgo obravnavana predvsem kot delovna sila ali statistični podatek. Anhovo tako postane prostor, kjer se vprašanja okolja, zdravja in demokracije prepletejo v skupno vprašanje političnega boja – za človekove pravice, za preživetje.
Avtorica je sicer do enoznačnih sklepov ustrezno zadržana, vseeno pa aktivistično vitalna. Njena analiza vseeno ne ponuja preprostih rešitev ali moralizirajočih sodb, temveč vztraja pri kompleksnosti problema. Prav ta odprtost bralcu omogoča pozicijo aktivnega subjekta, ki ni nemočni opazovalec, ampak je zvabljen, celo ujet v premišljevanje o svoji lastni umeščenosti v sistem, ki proizvaja tako materialno blaginjo kot neenakomerno porazdeljeno tveganje.
Primerjalno gledano se knjiga suvereno umešča ob bok mednarodnim študijam industrijskih okoljskih konfliktov, njena odlika pa je v tem, da združuje filozofsko refleksijo z natančno lokalno analizo. Tu ne gre za standardiziran prenos globalnih teoretskih konceptov na lokalno raven, temveč za razmislek, kako iz konkretnega primera na specifičnem slovenskem terenu, v katerega je avtorica tudi biografsko vpeta, izpeljati širša vprašanja o tem, kako si človeštvo zamišlja razvoj in prihodnost. Primer: Anhovo je zato treba razumeti kot pomemben prispevek k slovenski in evropski okoljski humanistiki, kot delo, ki odpira prostor za razmislek o tem, kakšno ceno smo kot družba pripravljeni plačati za razvoj in kateri deli družbe to ceno dejansko tudi plačujejo.
Besedilo: Gregor Bulc
Naslovna fotografija: Niksy