ensl 00 386 40 418 554

GRAFEM PREDSTAVLJA DEE282, PRVO SLOVENSKO GRAFITARKO

Serijo zgodb za GraFEM blog začenjamo z grafitarko DEE282, ki je kot prva ženska v Sloveniji orala ledino na področju risanja subkulturnih grafitov. Svoj prvi grafit je na ilegalno steno nasprejala pri enaindvajsetih, vrsto let pa delovala v Guten Tag Crewju.

Sredi devetdesetih, ko je začenjala svojo pot, ni bila le prva, temveč tudi edina grafitarka pri nas, ostaja pa ena redkih slovenskih avtoric, katere dela so na zidovih še vedno ohranjena. Čeprav danes že malce zbledele, podobe nekaterih njenih grafitov v podhodih in na stenah zapuščenih objektov še vedno izstopajo z ‘oldskul’ slogom v zelenih, modrih, rdečih in črnih odtenkih. DEE282 pravi, da se je za grafitiranje odločila zato, ker jo je to preprosto veselilo, vonj in zvok spreja pa še vedno povzročita, da se ji kocine postavijo pokonci.

Ko je začela skicirati v zvezke je bila še najstnica. Spomni se, da je imela 15 ali 16 let. »Ker takrat še ni bilo interneta, na spletu nisem mogla iskati nasvetov ali se učiti od mojstrov. Edini kanali, prek katerih smo grafitarji lahko dobili nekaj znanja, so bile tuje revije, ki so nam prišle pod roke, ampak to se je zgodilo zelo redko,« pripoveduje.

Na Viču ostaja eden najbolj ohranjenih grafitov DEE282. Foto: Mankica Kranjec

Prijatelj iz Los Angelesa ji je nekoč poslal dve svoji skici, na potovanjih v tujini pa je pogosto gledala grafite na stenah in se z opazovanjem učila. Ko je kasneje odpotovala na delo v Ameriko, je tam spoznala nekaj ljudi, ki so prav tako risali. »Spodbujali so me, naj nadaljujem s tem, kar rada počnem. Tako se je moja grafitarska pot zares začela. Ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo, sem imela prvo ‘naročilo’. Kolegica me je prosila, naj ji v sobi narišem grafit, nato pa sem čez dva dni že šla na ulico,« se z nasmeškom spominja svojih skromnih začetkov. Ker njeni domači nikoli niso bili podporniki grafitarske umetnosti, staršem ni podrobneje razlagala, kaj počne in kam hodi. »Običajno sem jim rekla le, da grem ven, vzela polno torbo sprejev in šla na lokacijo,« se nasmehne.

 

Nočne akcije, polne adrenalina

 

V devetdesetih je bilo pri nas le nekaj mladih, ki so se ukvarjali z grafitiranjem. »Prvi, ki sem ga spoznala, je bil grafitar, s katerim sva se srečala v Mavrici. Oba sva krožila okrog polic s spreji, se sprva malce čudno gledala in se nato začela pogovarjati,« pove. »Potem sem se pridružila crewju in nekaj časa smo skupaj risali pod imenom GTC – Guten Tag Crew.«

V ekipo mladih navdušencev grafitov so jo tako sprejeli. »Članom skupine sem povedala, kateri so moji grafiti in kaj sem narisala. Skozi proces iniciacije nisem šla in nikoli se mi ni bilo treba posebej dokazovati,« ponosno pove. S crewjem so legalno risali podnevi, ilegalno pa so običajno ustvarjali ponoči. Sploh na lokacijah – ob avtocesti, v podhodih ali na podobno nevarnih krajih – kjer so se dobivali sredi noči, je bilo zelo adrenalinsko. »Zame je bila to močna živčna vojna,« prizna.

V Zalogu je že vrsto let neprerisan oranžen napis »Brut«. Foto: Mankica Kranjec

Resda so s crewjem nekajkrat tekli pred policisti, toda možje v modrem jih nikoli niso dobili. DEE282 pravi, da je bila vedno zelo osredotočena na svoje delo. »Kdaj bi se lahko celo zgodilo, da bi me kakšen policist po rami potrepljal, jaz pa sploh ne bi dojela, kaj se dogaja,« se nasmehne. In prav to se je nekoč tudi zgodilo! »Takole je bilo – ko sem se želela podpisati na zid, sta se ustavili dve marici. Čez glavo sem imela kapuco in ko sem jo odstranila, je bil policist tako šokiran, da je med dejanjem zalotil punco, da mi je predlagal le, naj se začnem ukvarjati s čim drugim in naj se čimprej ‘speljem’. Dejstvo, da sem ženska, mi je takrat verjetno pomagalo uiti kazni,« se sogovornica z nasmeškom spomni naključnega srečanja s policijo.

Posebej slabih izkušenj z risanjem nima, spomni pa se neprijetne situacije, v kateri se je znašla, ko je na steno zapuščene tovarne šla risati ponoči: »Okrog se je začel sprehajati zelo čuden ‘model’. Bilo je strašljivo. Skrila sem se v grmovje in čakala, kaj se bo zgodilo. Neprijetno je bilo predvsem zato, ker sem bila tam sama sredi noči.«

Po tistem dogodku je za izvedbo svojih ilegalni grafitov vedno poklicala prijatelje iz soseske, da so jo varovali. »To so bili fantje, ki niso bili grafitarji, temveč moji lokalni prijatelji. Zame so se ‘žrtvovali’ in me čuvali. Ob meni so stali in opazovali okolico, da ne bi kdo videl, kaj počnem.«

 

Na ulicah brez sovrstnic

 

Okrog nje so bili vedno le grafitarji. »Nobene vrstnice, ki bi bila grafitarka, nisem spoznala,« pove. »Nikoli me ni motilo, da sem obkrožena s fanti in nikoli se nisem spraševala, zakaj med grafitarskimi akcijami nisem srečala drugih deklet,« suvereno nadaljuje. Tudi vprašanje spola zanjo nikoli ni bil problem. »Jaz sem risala, ker sem v tem preprosto uživala. Nekje sem slišala, da obstaja še ena punca, ki riše, ampak je nikoli nisem spoznala. Mogoče je bilo grafitanje preveč ilegalno in nevarno za mlada dekleta, kaj pa vem.«

Tudi njene prijateljice niso nikoli pokazale zanimanja, da bi se ji pridružile. »Mogoče se jim niti ni dalo z mano hoditi okrog in iskati primerne stene,« razmišlja. Nekateri grafitarji, ki je niso dobro poznali, so sprva mislili, da je grafitanje le njena modna muha. »Toda kmalu so videli, da vztrajam in da tega ne počnem le zato, ker je videti kul. Njihovi odzivi so bili na začetku zelo različni. Nekaterim sem povedala, kakšen je moj tag in najpogosteje je bila njihova reakcija res dobra. Bili so navdušeni,« ponosno pove in doda, da se dobro spomni tudi grafitarja, ki ga ni poznala in jo je med risanjem začel zbadati in se ji posmehovati, njegove izjave pa so, kot pravi, izpadle precej šovinistično.

V Šiški je leta 2008 nastal grafit s podobo zajca na motorju, za njim pa spirala in silhueta mesta. Foto: Mankica Kranjec

Skozi leta, ko je grafitarstvo počasi začelo postajati bolj družbeno sprejemljivo, pa se je začelo spreminjati tudi dojemanje spola znotraj subkulture. »Danes dobimo ženske grafitarke morda malce več pozornosti predvsem zato, ker nas je tako malo, sicer pa nekih posebnih razlik med nami in našimi moškimi kolegi ni. Podobno kot oni imamo tudi grafitarke dobro predstavo in občutek za perspektivo, da znamo s skice motiv prerisati na veliko površino. Tistim ženskam, ki si želijo postati grafitarke in dobro rišejo, pa polagam na srce – ne se bati!«

 

Od prevajalcev do teologov

 

»V mojih časih (sredi devetdesetih op.p.) si točno vedel, kateri crewji obstajajo. Če smo imeli skupne projekte, smo lepo sodelovali, nikoli se nismo grdo gledali. Študirali smo na zelo različnih fakultetah in bili smo zanimiva druščina – od prevajalcev, teologov, matematičarjev … Zanimivo pa, da nihče od nas ni bil likovnik. Tisti, ki smo skupaj risali, smo se družili predvsem zaradi grafitov,« je zgovorna ljubljanska grafitarka.

Pravi, da se nikoli ni pretirano ubadala s tem, kakšna je in kakšna bi morala biti ta urbana subkultura. »Vsi, ki smo bili vpeti v grafitarstvo, smo vedeli, da sta del nje tudi hip hop glasba in ples. Kljub vsemu pa smo nekateri grafitarji poslušali povsem drugačno glasbo in počeli reči, ki morda ne sodijo direktno v to subkulturo,« odločno pove. »Čeprav o grafitarstvu nikoli nisem sociološko ali kulturološko razmišljala, sem opazila, da je počasi začelo prehajati iz ilegale. Vedno bolj se je to subkulturo začelo sprejemati in na trenutke je postala že skoraj malo preveč sodobna,« razmišlja na glas. »Vse to pa je pripeljalo do podiranja raznih nenapisanih pravil in vrednot.«

V centru Ljubljane je dolgo ostal »Tealc«. Foto: Arhiv DEE282

 

Nenapisana pravila ulice

 

Ko je začela, ni z nikomer delila informacije, kje riše. »Moji izdelki so bili videti – grdo,« se namuzne. »Potem pa sem začela napredovali. Pomembno mi je bilo predvsem, da je skica čim bolj podobna končnemu rezultatu na steni. Vse bolj sem bila zadovoljna s svojim delom. Zame je bila vedno kakovost pred količino. Nikoli nisem imela rada tistih na hitro narejenih grafitov brez vsebine,« pojasni in doda, da so vedno, ko so risali na ilegalne stene, s crewjem šli čez čas pogledati, kako je grafit videti pri dnevni svetlobi.

»S svojim izdelkom sem bila vedno zadovoljna. Zdelo se mi je dobro, kar sem naredila,« pove DEE282, ki je najraje ilustrirala posamezne besede, ki so ji v tistem trenutku nekaj pomenile. »Običajno sem zraven narisala še kakšen character iz najljubših risank ali stripov. Večkrat sem si kakšnega tudi izmislila in zraven dopisala še svoj najljubši citat iz filma, knjige ali pesmi.« Kot rada reče, je vedno uporabljala zelo ‘neženske’ barve – rdečo, črno, zeleno in modro, pastelne barve pa uporabila le takrat, ko nobene druge ni bilo več na voljo. S crewjem so največ risali v Šiški, za Bežigradom, v Zalogu … pa tudi po Sloveniji so potovali in tam puščali svoje sledi. V Ljubljani je mogoče najti še tri ali štiri grafite, ki so nastali izpod njenih rok.

DEE282 so bili vedno pri srcu zlasti zeleni, rdeči in modri spreji. Foto: Arhiv DEE282

»Nekateri so na stenah že leta – vsaj za enega vem, da je tam gotovo že 18 let,« ponosno pove. To, da so nekateri ostali nedotaknjeni tako dolgo, je morda eden od dokazov, da jo drugi grafitarji spoštujejo, a sama ni povsem prepričana, da je zakon ulice enak kot nekoč. »Ko smo s crewjem risali na stare tovarne in stare zidove, smo imeli nekaj glavnih pravil. Prepovedano je bilo skrunjenje spomenikov in fasad ter risanje čez delo drugega grafitarja. Pri nas smo enega člana celo izključili iz skupine, ker je risal na fasado. Nenapisana pravila smo zelo spoštovali,« razkrije delovanje znotraj crewja. »Za grafitarje mlajše generacije ne vem, kakšne vrste spoštovanja, nespoštovanja in pravila imajo, zato težko rečem, zakaj so nekateri moji grafiti ostali skoraj nedotaknjeni. Zanimivo pa je, da sem prav za enega od mojih grafitov pred nekaj tedni izvedela, da ga je nekdo presprejal. Tako, direktno čez njega je narisal en brezoblični ‘blob’. In verjetno samo zato, ker pač lahko.«

 

Uničeni sinusi in več samozavesti

 

Danes DEE282 ilegalnih grafitov ne riše več. »Če bi me policisti dobili, bi lahko hitro izgubila službo,« iskreno pove. »Pripravljam pa delavnice za otroke in še vedno se rada odzovem povabilom naročnikov, ki me najamejo za projekte. Zgodilo se je tudi že, da so me želeli najeti samo zato, ker sem ženska grafitarka. To se mi je zdelo zares enkratno! In še vedno mi je všeč, če dobim prazno steno in mi naročnik zaupa. Tako imam največ svobode in časa za ustvarjanje. Tak končni izdelek je gotovo boljši kot tisti, ki je narejen na hitro.« Grafiti so skozi leta postali zelo popularni. »Če znaš delati dobro, lahko s svojim delom zelo dobro zaslužiš. Umetniško delo je umetniško delo, zato je prav, da se ga plača, pa četudi je v formi grafita,« je prepričana.

Še vedno je v ljubljanskih podhodih mogoče najti nekatere obsežne grafite ljubljanske grafitarke DEE282. Foto: Mankica Kranjec

O tem, zakaj se je odločila za grafitarstvo, ni nikoli pretirano razmišljala. »Meni je bilo predvsem fino risati,« skomigne z rameni. »Bilo je zelo preprosto – vzela sem spreje, šla in naredila grafit.« Ker so takrat še risali brez mask, jo bodo za vedno na grafitanje opominjali uničeni sinusi, toda grafitiranje ji je dalo mnogo ljudi, s katerimi se je razumela. »Imela sem skupino, v kateri smo se zabavali in delali tisto, kar nas veseli. Verjetno sem dobila tudi malo več samozavesti, ker sem bila v nečem dobra. Ne nazadnje pa mi je še danes risanje skic ali samo vzeti sprej v roko in prebarvati omarico sprostitev in pomiritev od vsakdanje rutine.«

 

Besedilo in naslovna fotografija: Mankica Kranjec

 

Projekt GraFEM ustvarjamo v koprodukciji z RogLabom.

 

Vpišite svoj email