Laibach je nemško ime za Ljubljano, glavno mesto Slovenije. A nam je bolj poznano kot ime kontroverzne glasbene skupine, ki je bila ustanovljena 1. junija 1980 v jugoslovanskih Trbovljah. Bila je predhodnica in obenem glasbena sekcija v 80. letih vplivnega umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst (NSK). Če je bil Laibach sprva med ustanovitelji novega glasbenega žanra, vojaškega industriala, je kasneje ustvarjal komade na presečiščih rocka, popa in tehna.
Skupini, ki jo že od začetkov obtožujejo tako desnega kot levega ekstremizma, je oblast v socialistični Jugoslaviji med letoma 1983 in 1987 prepovedala nastopati v javnosti in uporabljati ime Laibach. Tudi po padcu Berlinskega zidu skupina sproža kontroverzne reakcije na različnih kontinentih. To počne s političnimi nagovori pred koncerti, provokativnimi videospoti, združevanjem himn držav, ki so med seboj v konfliktu, specifičnimi slogani in vizualnimi rešitvami, dvoumno kritiko nacionalizmov, prevpraševanjem religioznih institucij in ritualov, izenačevanjem demokratičnih in totalitarnih režimov, nastopanjem v krajih, kjer se odvijajo relevantni politični dogodki ali pa kar s turnejo po Severni Koreji.
Danes Laibach veljajo, poleg Umeka in Gramatika, za najbolj izpostavljene glasbene promotorje Slovenije v svetu. Njihov vpliv na slovensko in ex-Yu glasbeno okolje je gigantski, cenjeni pa so tudi v alternativnih glasbenih krogih po vsem svetu. Njihova etika, estetika in politika delovanja so postale predmet številnih študij in doktoratov po svetovnih univerzah. Laibach se je nekoč v javnosti praviloma pojavljal kot kolektiv, čigar individualni člani niso bili izpostavljeni. Čeprav se je to zadnje čase spremenilo – v njihovem imenu namreč govori Jani Novak – izjave ostajajo provokativne, večpomenske, dvoumne in duhovite. Gre za izjave, ki se ne izogibajo diskurzivnim repeticijam in reinterpretacijam tekstov drugih umetnikov, teoretikov in Laibacha samega.
In prav slednje me je pred leti spodbudilo, da napišem besedilo, ki Laibach obravnava nekoli drugače. Urednici, ki me je takrat prosila za tekst o Laibach, sem odvrnil, da je bilo o njih pa res že vse napisano, tako da pod milim bogom ne vem, kako se jih lotiti. Potem pa me je prešinilo. Napisal bom članek o skupini Laibach kot kolaž izjav, ki jih je skupina podala o sami sebi v številnih preteklih intervjujih.
Poskušal sem, skratka, uzurpirati njihovo ustvarjalno metodo. Laibach namreč ne le v izjavah, temveč tudi v svoji glasbeni in vizualni umetnosti preizkuša meje avtorstva do te mere, da ves čas prireja, reinterpretira ali si prisvaja dela drugih umetnikov in piscev. Zakaj se torej nekdo drug ne bi poigral z združevanjem Laibachovih sicer nepovezanih izrekanj in jih poskušal objaviti kot kritično avtorsko besedilo – o Laibachu samem? In res, prav to sem storil. In to večkrat! Ampak zakaj se mi je to zdelo tako pomembno?
Ker Laibach seveda niso Slovenija, kakor tudi Slovenija ni Laibach. Ironija je predvsem v tem, da Laibach niso slovenski izvozni, temveč primarno uvozni artikel. Njihova osrednja založba je v Veliki Britaniji (Mute/EMI), večino albumov in plošč so izdali v tujini in je bila v Slovenijo uvožena. To, da bendu z vsebino, izdelano strategijo in prepoznavno »blagovno znamko« potemtakem že dolgo ni več dovolj biti samo skupina štirih ali petih kekcev, ki se nekaj grejo, zahteva konstantno akcijo in vključuje veliko sodelavcev, veliko koordinacije in organizacije ter ogromno volje in dela.
Člani Laibacha so postali soodvisen delček v kolesju, ki so ga zagnali davnega leta 1980, in morajo prav tako ponižno migati kakor vsi drugi. Da bi plavali proti mainstreamu, ni bil nikoli njihov namen. Prostituirajo se pametno in bolj na fino, da čim manj smrdi. Sicer pa so milijon plošč že prodali, zakaj ne bi še kakšnega! Ljudje si konec koncev v svojem življenju najprej zgradimo materialno osnovo, zato da si lahko na njej ustvarimo pogoje za nadgradnjo. In ta nadgradnja je prakticiranje osebne ter kolektivne svobode.
Danes se alternativne skupine zatekajo k velikim založbam po zaščito, tem pa se z njimi ne da ukvarjati, ker tako in tako prodajo premalo plošč, da bi obračale kakšen resen denar. Razen če seveda ne udarijo po strunah, ki so diktatu trga in velikankam po volji. Sicer pa Laibach niso obremenjeni s kakšnim posebno zaščitniškim odnosom do svoje glasbe. Ne verjamejo v izvirnost avtorstva in celo trdijo, da plagiatorstvo ne obstaja. Ker se nimajo za prave, tradicionalne »glasbenike«, jim glasba nikoli ni bila nedotakljiva, kvečjemu je bila eden od jezikov, ki so jih uporabljali pri svojih »socialnih« akcijah in nastopih. Tako je bolj ali manj še vedno.
Mogoče so pa res samo dovolj dobri. Iskreno mislim, da iz tega prostora ni skupine, ki bi dejansko naredila toliko. Sicer ne vem, če ravno za »slovensko glasbo«, ampak za slovensko promocijo je bilo z njihove strani narejeno nedvomno veliko. Tudi toliko plošč, kot so jih izdali in prodali – če je to relevantno merilo –, jih ni nobena slovenska skupina ali izvajalec (razen seveda Avseniki, ki so pač tudi svojevrsten mednarodni fenomen).
Nimam se za umetnika in resnici na ljubo nimam visokega mnenja o umetnosti, obenem pa verjamem, da se temeljni odnos med – in dejansko mi gre na živce uporabljati besede, kot je »umetnik«, ampak resnično se zaenkrat še ne morem spomniti ustreznega nadomestka – torej med umetnikom in njegovim/njenim delom ne nanaša na nič drugega kot na umetnika samega. Vse drugo bi bilo moralno in politično nekorektno.
In politično so Laibach seveda vedno nekorektni: Laibach so vobče naklonjeni jeziku popularne kulture, saj je v današnjem času nemogoče ignorirati njeno rušilno moč, ekspresivno vrednost in vpliv v vseh oblikah. V bistvu niso nič drugega kot nekakšna socialna institucija, inženirji človeških duš, ki delujejo v okviru popularne kulture. Ob tem ta jezik še vedno ni v popolnosti dekodiran, kar pomeni, da lahko še vedno funkcionira. Kot Atomik Harmonik, Brizgalna brizga, Brizgaaaj – tega se človek ne spomni kar tako. Tu je lahko na delu nek ne samo vulgarno-profitni premislek; morda bi lahko bilo v tem posredno tudi nekaj socialno subverzivnega, v žlahtnem pomenu besede.
Še en dokaz, da so Laibach lahko vsi, tudi tisti, ki so »kao« samo za »make up«. Vidite, kako so stvari pravzaprav banalne in preproste; treba si je samo nadeti primerno masko, zaigrati na prave strune, in že te ljudje sprejmejo in ti sledijo, čeprav jim tveziš popolne puhlosti.
Utopistično projekcijo individualnega uspeha in osebne svobode (uresničenje »ameriškega sna«) v korporativni industriji zavesti budno pazijo in negujejo čete anonimnih posameznikov, ki projicirajo svoje želje, energijo in fantazme v kolektivni substrat (denimo v znamke blaga, športnike, filmske, TV in glasbene zvezde, kraljevske družine, Lady Di ipd.) in potem iz njega spet črpajo.
In kaj Laibachu preostane v tem črednem svetu v višje cilje neposvečenih človeških ovac? Da so volkovi, preoblečeni v pastirje, ali pastirji, preoblečeni v volkove? Če je pop za ovce, potem so Laibach vsekakor volkovi, preoblečeni v pastirje. Če so ovce za pop, potem so Laibach vsekakor pastirji, preoblečeni v volkove.
Bregović prodaja Zahodu stereotipe romantičnega Balkana, Laibach pa temu istemu Zahodu balkanizira romantiko stereotipov. Nacipop ikone? Duhovito! Nemogoče je mogoče. Kadar je Laibach v igri, vsakdo misli, da mora videti kaj več od tistega, kar je. Svoje občinstvo so že do te mere zmanipulirali, da sedaj od njih v glavnem zahteva demanipulacijo. Manipulacijo manipulacije. Zgodovina gre pač naprej in zraven neusmiljeno žre svoje otroke.
Besedilo: Gregor Bulc
Naslovna fotografija Laibachov: Jane Štravs