Pred leti sem bil postavljen pred dilemo. Ali naj v ljubljanskem Sax pubu, takrat k jazzovski glasbeni identiteti orientirane točilnice, spijem še eno pivo? Ali pa naj jo, potem ko me je razposajena družba zapustila zaradi višjih ciljev, pocvirnam domov? Ura se je, če se ne motim, približevala pol deseti in odločil se, da kljub vsemu plačam zapitek.
A takrat mi je strahintrepet ter lucidni vodja gostinsko-kulturne ponudbe v Saxu, dobronamerno namignil, da bi se splačalo ostati še malo dlje. Kot ponavadi je bil tudi tisti četrtek na sporedu koncert. Ti so bili sicer raznolike džezistične izpeljanke iz vseh vetrov, dasiravno je bilo tudi pristnih domačih katalen in tujih chrisov eckmanov na teh tedenskih snidenjih na pretek.
Tistikrat pa se je bojda obetal čisto poseben dogodek, ki ga ljubitelj glasbe in neposredne besede ne sme zamuditi. Tako je vsaj predlo tistih nekaj prvoborskih poznavalcev, ki so se že nagnetli v miniaturno kamro omenjene kulturne ustanove. V kotku levo od vhoda je stal le mikrofon in kitarski ojačevalec. Ne ravno prepričan, da bom priča kakršnemu koli zgodovino zaznamujočemu dogodku, sem vseeno počakal. Nekaj malega iz firbca, če se neformalna avantgarda glasbene kritike kljub vsemu ne moti, še bolj pa zato, ker mi ni dišalo sesti k delu za domačo tastaturo. Ob takrat čisto nerelevantnem vprašanju, ali je moja steklenica piva pol prazna ali pol polna, se je začelo.
Bolje bi bilo reči, udarilo je. Kot rafal, ki prepara bukolično jaso. Mladostni možakar v svojih štiridesetih je imel na sebi mikico, na kateri je kraljeval Che. Karizmatičen pa je bil tako zelo, da bi o prezenci lahko predaval nadebudnim igralcem na Akademiji. Nema kitara je počivala na stojalu, iz njegovih ust pa so doneli recitirani verzi v žmahtni bosanščini. Čez Chejevo obličje je s počasnimi, a odločnimi gibi lepil rumen samolepilni trak, tako da je čez gverilca naredil križ. To je bila prva v nizu potez tega mladostnega možakarja, ki so se tekom let vame zarasle, kot se »poročni prstan zaraste v meso«.
Po uvodni nasršeni recitaciji in navdušenem aplavzu trdojedrnih fanov je v roke vzel električno kitaro. V ojačevalcu je zapiskalo – mikrofonija pričakovanja – in začeli so se valiti rifi. Rifi arenbija stare šole, hard rock rifi, sevdah-core rifi. Trdi, grobi, še trši in še bolj grobi, hladni in razžrti. Potem pa mehki in melodični. Čez to je v nas lezel rezek krik neposrednega besediljenja, prediren glas, ki ni ponujal nobenega upanja, a je obenem obljubljal izgon strahu z bojevito vnemo vztrajanja v svoji drži.
Težko je opisati, kaj se je v meni takrat dogajalo. Vpijal sem ta performans, ta razsvetljeni lunatizem, bestialnost v kultiviranem stihu, antipozersko pozo razimidžiranega punkerja, ki je »še vedno hard core«. Preplet politične situacije v povojni Bosni, globalizacijskih paradoksov, izdajalske čutnosti, krčevite ljubezni in objokovanih grobov v besedilih, angažma in zavezanost v nastopu, »luciferska« prepričanost v svoj prav, unikatna samozavest, smrtna zaresnost pomena besed in njihovega podajanja – vse to me je spomnilo na nekaj, kar sem do takrat občutil ob poslušanju le ene osebe.
To je Johnny Štulic za tretje tisočletje, mi je kar izletelo. Performerjev prijatelj in soorganizator špila, ki je stal ob meni, je zgolj poznavalsko prizanesljivo prikimal, češ meni je vse to že dolgo kristalno jasno, ti si pač zamudnik, ampak nič ne de, se bomo o tem pogovarjali po koncertu. In smo tudi se. Po sklopu naključij, ki jih je prinesel čas, celo vedno bolj intenzivno. Sčasoma je tudi izpuhtela primerjava s kultnim besedilopiscem in skladateljem zagrebške Azre, ostal pa je in se še poglabljal začetni vtis s tega nastopa jeseni 2006, in sicer da je med nami avtor čisto posebnega novega formata, ki še dolgo ne bo rekel zadnje besede.
Mladosti možakar, o katerem je govora, je Damir Avdić. Aka Diplomatz. Aka Bosanski psiho. Pesnik, skladatelj, romanopisec, glasbenik in gledališki igralec iz Tuzle, nekoč najbolj znane po kopanju soli. Vse svoje pojavne oblike najbolj učinkovito združuje v vlogi povampirjenega elektrificiranega kantavtorja, ki se je polagoma od leta 2004, ko je izdal prvenec Od trnja i žaoka (Slušaj najglasnije), prebijal na odre bivše domovine.
Z vsakim novim ekspresivno zasoljenim solo nastopom je učinkovito razglašal »svojo religijo, ki ni objavljena«, ter s svojim želom vztrajno pikal prenekaterega »konzumenta derivatov sreče«. Nikoli ne bom pozabil Avdićevega koncerta, ko je na velikem odru festivala Trnfest – suvereno obvladujoč tri pokončno postavljene mikrofone, osrednjega in po enega na levem in desnem boku odra – k evforičnem odzivu prisil več kot petstoglavo množico naključnih obiskovalcev, ki je na brezplačni dogodek prišla predvsem zaradi družbe in poceni pijače, ne pa zaradi neznega kantavtorja iz Bosne. Po koncertu ni bil več neznan.
Poleg nastopanja z glasom in kitaro, Avdić piše tudi zgodbe. Pri tem mu izkušnja vojne v Bosni, povojnega imigrantskega življenja v ZDA in rednih potovanj po ex-YU prostorih pridejo še kako prav. Včasih njegova pesem postane roman, spet drugič iz daljše pripovedi nastane pesem. Njegovi liki so živi, ljudje iz mesa in krvi, kot bi rekel Marjan Rožanc. Nekateri – in ti so mi najbljubši – skačejo iz romanov v pesmi in obratno.
Avdićeva neposrednost in iskrenost prihajata na plano v vseh njegovih teh besedilih. Kritično se loteva »desnih« in »levih«, futuristov in nostalgikov, nove »bosnische« kulturne revolucije, mafijsko-političnega kriminala, brezčutnega pohlepa, novodobnega suženjstva, instrumentaliziranja religije za posvetne cilje, »unovčenja idealov«, neoliberalizma, anarhizma in drugih tematik, ki se posredno navezujejo na lokalno privzemanje/globalno vsiljevanje socialno-ekonomskih vzorcev.
Avdićev jezik je fantastično ambivalenten. Brez karkšnih koli opozoril menja narativne pozicije in točke izrekanja. Težko je ugotoviti, katera oseba je tista, ki izgovarja, kar slišiš/bereš. Prav tako je dostikrat težko dojeti, kaj je monolog, kaj dialog in kaj deskripcija. Pripoved Avdić fragmentira na način, da iz domnevno enega izraščajo pravzaprav številni »pripovedovalci«, tako da kot poslušalci/bralci nikoli ne moremo biti povsem gotovi, kakšno je stališče glavnih junakov in Damirja Avdića samega.
Nihče ga ne bere na enak način. Mnogi levičarji in liberalci ga hvalijo in citirajo, imeli pa so ga tudi že za glasnogovornika desnice. Kar ni čudno, saj v besedilih stopi na žulj različnim mitologom in ideologom na levi in desni strani političnega spektra. Njegovi liki se poistovetijo s številnimi usodami, družbenimi položaji, miti, legendami in idejami. Njegovo izražanje ni neposredni politični program, ampak kolažiranje najrazličnejših stališč in emocij raznolikih posameznikov in posameznic: ubogih, revnih, zlobnih, šibkih, bogatih, asketskih, dekadentnih, oblastnih, seksističnih, delinkventnih, šovinističnih, zaljubljenih, religioznih, starih, mladih itd. Vse to na koncu naraste besni shizofreni krik/šepet nemoči, ki odraža naravo časa in družbe, v kateri živimo, bolje kot večina umetniških del, ki jih poznam.
Avdić redke pusti hladne. Večino vznemeri. Tako je recimo tudi Edo Maajka, bosansko-hrvaški reperski kolos, pred kakimi desetimi leti prišel na idejo, da bi se z Avdićem morala povezati. Maajka je namreč odraščal blizu Tuzle in bil še kot najstnik velik fan nekdanjega Avdićevega benda Rupa u zidu. Izmenjala sta par besed po telefonu in nastal je Trnokop, rudimentaren rock bend s knapovskim prizvokom (trnokop je nekakšen rudarski kramp), v katerem je bil Maajka na vokalu, Avdić pa na kitari in drugem vokalu. Komadi so nastajali, plošča je bila v paci, ampak ni šlo. Po le dveh živih nastopih je zasedba razpadla in stihoklepna prvaka Balkana sta se vrnila vsak v svoj solistični rudnik. Še vedno mi je žal, da plošča ni bila posneta. Bržčas se najde kje kak dobro zveneč demo posnetek ali bootleg s koncertov. Tole je recimo vzorec, ki ga je mogoče najti na spletu:
Od takrat je preteklo veliko vode pod mostom. Edo Maajka ob vsaki novi plošči naznani, da bo zadnja. Naš mladostni možakar pa niti pomisli ne na upokojitev. Njegovi romani in albumi, njegovi junaki in junakinje, njegovi politični in ljubezenski stihi nas redno obiskujejo. In pot, ki jo prehodijo do nas, je zdaj zelo kratka, saj se je Avdić pred leti preselil iz Bosne k nam v Slovenijo. Tu si je ustvaril dom in družino, kot se reče. In mnogi smo zdaj prav veseli, da se Slovenija lahko ponaša s pravim pravcatim Bosanskim psihom.
Besedilo: Gregor Bulc
Naslovna podoba je last Damirja Avdića.