Križank ne odlikuje le brezčasna arhitekturna lepota, posebno mesto imajo tudi v slovenski glasbeni zgodovini. Tu se je namreč odvila cela vrsta pomembnih dogodkov, med drugim Festival slovenske popevke, ki je imel v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podoben zven in ugled kot Festival della Canzone Italiana v San Remu. Festival slovenske popevke je bil najbolj priljubljen v svoji prvi različici, torej med letoma 1962 in 1983. Med letoma 1998 in 2014 je njegov prestižni ugled precej opešal, leta 2016 pa je potekal pod imenom Dnevi slovenske zabavne glasbe.
Skozi vsa ta leta je z rekordnim številom napisanih besedil za pesmi, ki so bile predstavljene na festivalu in ki so sooblikovale žanr slovenske popevke, izstopala ena pesmopiska. Elza Budau (1941–) je avtorica več kot 1000 besedil slovenskih pesmi in šansonov. Od teh jih je več kot 300 postalo slovenskih zimzelenčkov, zato njihovo avtorico štejemo za eno največjih in najbolj produktivnih slovenskih pesmopisk vseh časov. Med zimzelene popevke Elze Budau spadajo:
Poletna noč v izvedbi Marjane Deržaj,
Pegasto dekle, ki jo tu poje hrvaška legenda Arsen Dedić,
Ti si moja ljubezen Elde Viler
in Brez besed, ki jo na Evrovizijski popevki leta 1966 odpela Berta Ambrož.
Ne gre prezreti dejstva, da je bila slednja povezana tudi s čisto pravo evrovizijsko afero. Leta 1966 je namreč Jugoslavijo na Evroviziji zastopala prav ta pesm, ki je bila obenem prva slovenska pesem kdajkoli odpeta na tem prestižnem mednarodnem tekmovanju. Pesem Brez besed se je uvrstila na sedmo mesto. Sedem let kasneje, leta 1973, so na Evrovizijski popevki zmagali Španci z Eres tú, a so se po razglasitvi rezultatov pojavile ene bolj druge manj glasne pritožbe, da gre za plagiat, in sicer prav naše popevke Brez besed. Podobnost je res očitna, predvsem ob poslušanju venčka skupine Perpetuum Jazzile, ene od najspektakularnejših ter najbolj poznanih vokalnih zasedb na svetu.
Elza Budau pa ni le produktivna pesnica in pesmopiska, je tudi romanopiska. Najbolj presenetljivo pa je, da je po izobrazbi arhitektka. Njeno zgodnje delo je bilo vključeno v razstavo Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980, ki jo je leta 2016 organizirala najprestižnejša moderna galerija na svetu, newyorška MoMA. S svojo izrazito umetniško genialnostjo, ki presega kalupe in razmejitve, je Elza Budau ključno zaznamovala slovensko glasbeno zgodovino, nenazadnje pa tudi Križanke, ta zaščitni znak Ljubljane, ki si ga največja glasbena imena še vedno rada izberejo kot prizorišče za svoj nastop.
Besedilo: Jasmina Jerant
Prevod: Jaka Bulc
Naslovna fotografija Elze Budau: neznani fotograf
Fotografija Križank: Darinka Mladenović.