GRAFEM PREDSTAVLJA: UPORNIŠKA ULIČNA UMETNOST AKTIVISTK OSVOBODILNE FRONTE (DRUGI DEL)

Pred vami je drugi del besedila Helene Konda o uporniških grafitarkah iz obdobja druge svetovne vojne. (Prvi del si lahko preberete tukaj.) Ljubljana je namreč prvi razcvet ustvarjanja, ki bi ga danes imenovali politično grafitiranje in ulična umetnost, doživela med letoma 1941 in 1943 pod italijansko fašistično okupacijo, ko so veljale omejitve gibanja in policijska ura, uporniške intervencije v javnem prostoru pa so v veliki meri izvajale ženske.

V prvem delu besedila sem predstavila širši družbeno-zgodovinski kontekst, v katerem se je dogajala uporniška ulična umetnost aktivistk. V pričujočem zapisu pa bom poskušala bolj plastično prikazati, kako so aktivistične ulične akcije potekale. Pri tem mi bodo pomagala osebna pričevanja članic in članov Osvobodilne fronte (OF). O akcijah OF in pogumnih aktivistkah sem se namreč pogovarjala s pričevalci takratnega časa, dr. Zoro Konjajev, Janezom Stanovnikom in Dušanom Štefančičem. Poleg tega sem govorila z nekaterimi raziskovalci tistega obdobja, poglobila pa sem se tudi v arhive, literaturo in posneta pričevanja. In kot sem vam obljubila prejšnjič, bom predstavila tudi ganljivo zgodbo pogumne aktivistke, po kateri je nekoč nosila ime moja srednja šola – Gimnazija Poljane v Ljubljani.

Vida Janežič, Alenka Gerlovič, Ančka Cerar, Malči Belič, Majda Vrhovnik, Lidija Šentjurc, Francka Naglič, Mici Dolenc in številne druge ženske in dekleta so bile med drugo svetovno vojno aktivistke. Izpostavljale so se največjim nevarnostim, zato jih je bilo veliko podvrženih najhujšemu nasilju okupatorja in kolaborantov. Mnoge so mučili in številne so izgubile tudi življenje.

Ženske in dekleta so opravljale najrazličnejše odporniške dejavnosti, od najbolj zahtevnih načrtovanj sabotažnih akcij do operativnega dela na terenu, kot je bilo kurirsko. Med te dejavnosti je spadalo tudi izdelovanje in razpečevanje letakov. Pomemben del anti-fašistične proti-propagande na ulici so bili recimo majceni trosilni listki, ki so jih najpogosteje izdelovali dijaki in dijakinje v različnih likovnih tehnikah, in to prav tistih, ki so se jih naučili v šoli. Poleg tega je bilo izrazito pomembno tudi ilegalno pisanje uporniških parol po zidovih, torej še kako zavestno in namerno izvedeno politično grafitiranje in street art.

V času okupacije je bilo grafitiranje seveda zelo nevarno početje, a kljub temu zelo razširjeno. Grafitirale so posameznice in posamezniki ali pa organizirane skupine. V Ljubljani je OF, ki je bila, kot že vemo ustanovljena aprila 1941, organizirala napisne akcije za osveščanje in spodbujanje prebivalstva k uporu. Aktivisti so delovali v trojkah, pri čemer so se zgledovali in nekoliko izpopolnili sistem delovanja predvojnih antifašističnih aktivistov na Primorskem in v Istri v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, ki so se družili v tajnih organizacijah, kot sta bili TIGR in Borba.[1]

Poleg napol spontanih akcij je OF v letih 1941 in 1942 organizirala tudi štiri večje tihe akcije, imenovane tudi plebiscitne akcije, ki so združevale enourno demonstrativno odsotnost z ulic (od tu izvira tišina v imenu) ter ulično proti-propagando, izobešanje zastav, pirotehniko, rituale v javnem življenju in oddajanje radia Kričač.[2] Datumi akcij so bili premišljeno izbrani za skupno obeleženje zgodovinskih in sodobnih dogodkov. Prva tiha akcija je potekala 29. oktobra 1941, posvečena pa je bila obletnici razpada Avstro-Ogrske in počastitvi nastajajoče partizanske vojske. V Ljubljani je takrat nastal grafit »Živela partizanska vojska«.[3] Mimogrede, vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki so se borile proti fašistični in nacistični okupaciji, je bilo ustanovljeno 22. junija 1941, na dan napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, in do konca leta so že bile organizirane prve čete in bataljoni, spomladi 1942 pa tudi odredi in grupe odredov.[4]

V drugi tihi akciji, ki je potekala 1. decembra 1941 na obletnico nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so se pojavila gesla: »Živela Jugoslavija«, »Živela svoboda« in »Hej Slovani«, ki so jih ljudje bodisi vzklikali bodisi zapisali.[5] Tretja plebiscitna akcija se je zgodila na 3. januar 1942, posvečena pa je bila spominu na žrtve osvobodilne vojne. Na ubite, pa tudi na izseljene in zaprte v zaporih in taboriščih so se prebivalci Ljubljane spomnili s konkretnimi imeni padlih borcev in sloganom »Slava padlim za Slovenijo«.[6] Zadnja plebiscitna akcija je 7. februarja 1942 počastila kmečke punte, Prešerna in zavezništvo z Rdečo armado.[7]

Uspešno odporniško delovanje aktivistk in aktivistov je neogibno spremljala močna reakcija okupatorja, ki je zaostroval ukrepe in uvajal čedalje nasilnejše metode nadzora. Stopnjevalo se je preganjanje, pa tudi ovajanje članov OF in drugih upornikov. Po ljubljanskih domovih so z racijami iskali aktiviste in jih pošiljali v zapore in koncentracijska taborišča. Poglejmo si seznam prepovedi, ki so jih uvedli. Prepovedali so smučanje, kolesarjenje (razen s posebnimi dovolilnicami), radijske sprejemnike (ki so jih tudi konfiscirali), prepovedali so medkrajevne telefonske klice, prejemanje telegramov, prodajo nahrbtnikov in izdelavo ter prodajo težkih moških čevljev. Poleg tega so skrbno nadzorovali obiske, zlasti nočne, celotno Ljubljano pa obdali z žico.[8]

Kljub vsem tem omejitvam in prepovedim je  1. maja 1943, na praznik dela, v Ljubljani potekala ogromna vseljudska manifestacija, ki je učinkovala kot veličasten spektakel. Zdenka Kidrič, ena izmed najbolj izpostavljenih komunistk med in po vojni, jo je opisala takole:

»Na predvečer 1. maja so med osmo in deveto uro šle na ulice žene in mladina; Ljubljano so prekrili s parolami, izpisanimi po zidovih in pločnikih, s posebnimi lističi iz navadnega papirja, na katerih so bile kratke parole ‘OF, ŽIVELA SSSR’, ‘ŽIVEL 1. MAJ’, in z rdečimi, modro-belo-rdečimi ter belo-modro-rdečimi zastavicami, natisnjenimi na lističih. Dogajalo se je, da so šli mladinci prek ulice in so s polno pestjo razsipali letake. Ljudje so se zaustavljali in dajali znak mladincem, da se skrijejo, če so prišle mimo italijanske patrulje. Vsak zid v Ljubljani je imel svojo parolo. Med množičnimi organizacijami je potekalo tekmovanje, kdo bo bolje okrasil svojo ulico.«[9]

Ob devetih zvečer so se na ljubljanskih vzpetinah prižgali ognji, izstreljene so bile rakete, po Ljubljanici so plule ladjice z lampijoni v narodnih barvah in napisi ‘Živel prvi maj’, iz parka Tivoli so z megafoni oddajali parole v zboru, v centru mesta pa sta na pošti viseli slovenska trobojnica z zvezdo in rdeča zastava. Uspešnost manifestacije je bila očitna, saj so Italijani reagirali s paničnim streljanjem, blokadami in skrivanjem. Mislili si niso nič drugega kot to, da so partizani vdrli v Ljubljano, zato so bili povsem preplašeni, je dodala Zdenka Kidrič.

Moralna zmaga po uspešnih odporniških akcijah je imela pogosto grenak priokus, saj se je  okupator poskušal po vsaki akciji maščevati nad prebivalstvom s še ostrejšimi ukrepi. Tako so ulice začele samevati skoraj brez ljudi in prometa, saj po njih več niso smeli voziti avtomobili, kolesarji in tricikli. »Pozna se skoraj 10.000 mladih moških, ki so v [taboriščih v] Gonarsu in Trevisu,« je žalostne razmere opisal pisatelj in politik Makso Šnuderl v svojem medvojnem dnevniku.[10]

Teh žalostnih razmer se je še kako dobro spominjala tudi pokojna dr. Zora Konjajev. Ob začetku vojne je, takrat še kot Zora Stritar, študirala medicino. Takoj se je pridružila odporu, ki je bil na medicinski fakulteti zelo dobro organiziran. Leta 1942 se je poročila s Cvetom Močnikom, partizanskim poveljnikom, in žal kmalu kot mlada mamica tudi ovdovela. Preden je bila zaradi izdaje prisiljena pobegniti s hčerko na osvobojeno ozemlje, je delovala na različnih področjih OF v Ljubljani. Pri napisnih in drugih akcijah se je tako kot drugi mladi aktivisti in aktivistke povezovala v trojke, najpogosteje s prijateljicami Majdo Vrhovnik, Nado Starkl in Sonjo Gomzi. Nemalokrat je šlo tudi za prave pravcate družinske podvige. Pri napisnih akcijah so namreč včasih sodelovale tudi Zorine sestre, za stražo pa sta jim priskočila na pomoč tudi starša, ki sta prav tako delovala pri odporu.[11]

Prijateljevala je tudi z Janezom Stanovnikom, bodočim politikom, ki je svoje medvojno grafitarsko udejstvovanje omenil v več intervjujih. Po zidovih je pisal kratico SRS, kar je pomenilo Slovenski revolucionarni socialisti, skupinske akcije pa je opisal takole: »…veste, kako je bilo to, fant in punca sta se objemala in poljubljala ob zidu, fant pa je za njenim hrbtom na zid napisal OF.« [12] Tudi dr. Konjajev mi je hudomušno potrdila, da so imeli Italijani precej razumevanja za ljubezen in je bila krinka zaljubljencev zelo učinkovita. Ampak vse le ni bilo tako lahkotno. Bila je denimo del skupine, ki bi morala kaznovati nekatera domača dekleta, ker so se dobivala na zmenkih z italijanskimi vojaki. Skupina jim je nameravala ostriči lase. Zora in ostali aktivisti tega potem vseeno niso izpeljali. Raje so se posvetili ulični proti-propagandi in drugim zahtevnejšim nalogam.

Aktivisti so pri pisanju na zidove najpogosteje uporabljali protikorozijski minij, ki je še najbolj spominjal na temnordečo stensko barvo. Nalili so ga v prazno konzervo, na katero so pritrdili žičko, da so imeli ročaj. Barvo pa so na steno nanašali s čopičem.[13] Poleg tega je bilo veliko napisov narejenih s kredo, s praskanjem ali pa celo s kislino. Odmevna je bila denimo akcija, kjer so aktivisti s kislino napisali kratico OF na več steklenih površin v Ljubljani.[14] Eno takšno steklo še vedno hranijo v izvirniku v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Aktivisti in aktivistke, tudi mladoletni, so bili zaradi antifašističnega grafitiranja deležni hudih kazni. Davorin Jeršek je v svojem izčrpnem članku o ljubljanskih tihih akcijah naštel nekaj primerov. Mladoletnik, ki je 30. novembra 1941 na Celovški cesti pisal na zid geslo OF, je bil zaradi mladoletnosti obsojen »le na 2 leti in 2 meseca zapora«. Tisti, pri katerih so našli letake, so bili obsojeni tudi na do osem let zapora.[15] Posebno vrsto medvojnih grafitov tako predstavljalo napisi na stenah jetniških celic, kjer so nekateri prestajali kazni ali pa celo preživljali zadnje ure svojih življenj. Med slednjimi je bila tudi junakinja, po kateri so po vojni poimenovali mojo gimnazijo.

»Neznano, izmučeno dekle je z dolgim pogledom premerilo Ančko, ki ji je bilo še videti, da prihaja iz mučilnice, in počasi spregovorilo: ‘Veš, mi smo temelj, na katerem se bo gradil novi svet!’ To je bila Vida Janežič. Še mlada in težko ji je bilo umreti.« [16]

Tako je Alenka Gerlovič, aktivistka OF, opisala svojo prijateljico Vido Janežič v njenih bržkone najtežjih trenutkih. Zadnji dnevi Vidinega življenja so bili polni pretepanja, mučenja, prisilnega zdravljenja in ponovnega trpinčenja. »Policija je pač videla, da ji ne bodo iztisnili priznanja, zato so jo do smrti izmučeno morali spraviti s poti. Najverjetneje je, da so jo zastrupili in pozneje njeno truplo obesili. Na steni njene celice je ostal napis v francoščini: ‘Svoboda prišla bo, a mene več ne bo!’« [17]

Ohranjene besede medvojnih zapornikov in zapornic, ki so jih zapisovali na zidove najpogosteje z vrezovanjem ali pa kar s svojo krvjo, so torej resnično pretresljiva kronika tistega obdobja. Takšen primer je tudi grafit osemnajstletne Francke Naglič, imenovane tudi Marica Naglič, ki ga lahko najdete v Zborniku fotografij iz NOB.[18] V steno v svoji celici je vrezala naslednje besede: »Sama sem obsojena na smrt. Kje je moj mili dom, moja ljuba mamica?« Zdi se torej, da ji upanja zmanjkuje, a sledi preobrat: »Pomiloščena 1944.« Čeprav je bila Marica torej pomiloščena, pa vojne žal ni preživela. Po pomilostitvi so jo odpeljali v nemško taborišče, od koder ji je sicer uspelo pobegniti k partizanom, toda tik pred koncem vojne so jo skupaj s kolegico SKOJ-evko Mici Dolenc ujeli in ubili domobranci.[19] Danes je v kraju Vovše, kjer sta bili ustreljeni, postavljen spominski kamen.

Predrzne grafitarske zgodbe iz časa fašistične okupacije Ljubljane so imele tudi presenetljive zasuke. Dušan Štefančič, ki je kot 16-letni dijak zaradi izdaje pristal v koncentracijskem taborišču, je rekel, da je svoj aktivizem doživljal kot vrhunsko pustolovščino. Njegovi prijatelj je vojakom iz primeža ušel tako, da jim je ostal v rokah le suknjič. [20] Tudi »naša« Vida Janežič se je izkazala kot odlična improvizatorka. Imela je več lažnih imen: Lučka, Vilma in Vanda. Pri zaslišanju sta z aktivistom Avgustom Jugom s prepričljivo igro zasliševalce prepričala, da se ne poznata, čeprav sta opravljala skupne naloge. Izpustili so ju, ne da bi ugotovili, da sta oba iskana aktivista OF. [21]

Ljubljano so ljudje zaradi splošnega pomanjkanja poimenovali kar Revnograd in črna borza je bila vse do leta 1945 zelo živahna.[22] Upornice in uporniki so morali biti nadvse iznajdljivi, ker je bilo težko dobiti primerno tehnično opremo za grafitarske akcije. Aktivistka OF Alenka Gerlovič se tako v svojih zapisih spomni, da sta z Vido Janežič jeseni 1943, torej kakšno leto dni pred Vidino prezgodnjo smrtjo, za pisanje parol po cesti nekje v bližini parka Tivoli in pivovarne Union uporabili kar vrtno škropilnico, polno temne tekočine. Čez vso cesto sta napisali »OF« in »Tito«. Ampak žal je kmalu za tem zapadel prvi sneg, ki je njuno prizadevno pisanje prekril.[23] Skratka, čeprav je šlo še kako zares, tudi smešnih prigod ni bilo malo.

Politični grafiti in ulična umetnost OF so bili zelo pomemben in prepoznaven vizualni simbol upora proti fašizmu in nacizmu, ki je s seboj nosil močno sporočilnost in preoblikoval razmišljanje in obnašanje številnih ljudi.[24] Njihov pomen mogoče najlažje razumemo skozi besede pesnika Otona Župančiča in njegove nedokončane ode Ljubljana, zajeta v žico bodečo. Kratica OF je bila namreč po njegovi interpretaciji kot nekakšna kemična formula, ki je bila prisotna povsod – na vsaki cesti, na vsaki hiši in na vseh ljudeh v mestu. Vsakič, ko so jo izbrisali, se je kratica ponovno pojavila. In prav v tej vztrajnosti in ponavljanju – vse do končne osvoboditve – je bila moč OF. Naj zato živi večno v našem spominu, tako kot pričujoča Župančičeva pesem, ki vam jo poklanjam za konec.