Ljubljana je bržkone svoj prvi razcvet ustvarjanja, ki bi ga danes imenovali politično grafitiranje in ulična umetnost, doživela v letih 1941 do 1943 pod italijansko fašistično okupacijo, ko so veljale omejitve gibanja in policijska ura, ljudski protesti pa so bili preganjani z restriktivnimi ukrepi. Uporniške intervencije v javnem prostoru so v veliki meri izvajale ženske, obsegale pa so pisanje grafitov, trosenje in razpečevanje letakov, uničevanje plakatov, organiziranje različnih množičnih ritualov in izpeljavo številnih sabotažnih akcij. Dejanja teh žensk so bila del vseljudskega odpora, ki se je začel že pred vojno s protivojnimi demonstracijami, med vojno pa je postal dobro organizirana »država v državi« z lastno osvobodilno vojsko.
V nadaljevanju podajam nekoliko širši politični kontekst, v katerem se je dogajala ženska politična grafitarska in dejavnost med drugo svetovno vojno v Sloveniji, v drugem delu pa na podlagi osebnih pričevanj prikazujem, kako so te akcije potekale.
Odpor se vedno skriva v srcih ljudi vseh starosti, spolov, prepričanj in drugih družbenih okoliščin, pri drznih uporniških dejanjih pa se običajno najbolj izpostavijo mladi ljudje. Tako je bilo tudi pri uličnih akcijah v tistem obdobju. Žal je v zgodovinskih virih le malo podrobnih opisov, kako so akcije potekale, kdo jih je izvajal in kakšne so bile njihove posledice. »Prav tako na splošno manjka pogled na ženske, ki so v razmerah in času, v katerem so živele in delovale, presegle krog svojega osebnega življenja in ustvarile dodatno vrednost, posredovale svoje videnje sveta drugim, poskušale izboljšati okolje in razmere, v katerih so živele,« je zapisala Alenka Šelih v predgovoru h kultnemu feminističnemu zborniku Pozabljena polovica.[1]
Čeprav so bile družbene norme precej ostrejše do njih, so bile dekleta in ženske v Sloveniji zelo pomembne nosilke naprednih idej. Velik zagon so, denimo, dale organiziranju in izvedbi družbene podpore Majniški deklaraciji, s katero je dr. Anton Korošec leta 1917 v dunajskem parlamentu zahteval združitev Južnih Slovanov v multikulturni monarhiji Avstriji v avtonomno enoto. V široki akciji po vsem slovenskem ozemlju so zbrale približno 200.000 podpisov, kar izkazuje njihovo veliko učinkovitost in politično osveščenost. Alenka Puhar opozori, da so angažirane ženske, kot je bila denimo Angela Vode, tudi po razpadu Avstro-Ogrske bistveno prispevale k modernizaciji življenja in k rasti njegove kakovosti v kraljevini Jugoslaviji.[2]
Ženske so si izdelale »lastne strategije političnega delovanja, četudi so bile iz njega izločene. Zlasti formalno udejstvovanje žensk v dobrodelnih aktivnostih je ključno prispevalo k soudeležbi žensk v političnih procesih med obema vojnama. S profesionalnim dobrodelnim delom so si zagotovile formalno zastopanost v raznih strokovnih odborih in tudi vpliv na oblikovanje zakonodaje«.[3] Naprednejša ženska društva skupaj z ženskimi sekcijami v delavskih, prosvetnih in kulturnih društvih ter v gospodarskih in političnih organizacijah so dajala močno oporo takoimenovanemu revolucionarnemu delu levičarskih sil. Od nastanka komunistične partije Jugoslavije leta 1920 so bile ženske njen pomemben del. »V številnih revolucionarnih spopadih še pred narodnoosvobodilnim bojem so bile prav ženske in njihova odločnost tisto, kar je dajalo globino in vztrajnost mnogim stavkam in akcijam, ki so takrat bile po Sloveniji in po vsej Jugoslaviji,« je v začetku šestdesetih let zapisala Vida Tomšič, bržkone najpomembnejša slovenska komunistična voditeljica.[4]
Napisni politični grafiti s kratkimi udarnimi slogani in šablonskimi upodobitvami, kot jih poznamo še danes, so se prvič pojavili na ozemlju Italije v dvajsetih letih dvajsetega stoletja kot del fašistične ulične propagande. Od krajev, kjer so živeli Slovenci, je fašizem najbolj občutila Primorska, ki je bila Italiji priključena ob koncu 1. svetovne vojne. Fašisti so leta 1919 med svojimi nasilnimi pohodi zažgali slovenski Delavski dom v Trstu, leta 1920 pa še slovenski Narodni dom v istem mestu. Kot piše Andrej Ferletic, so skupaj izvedli več kot 120 napadov, razdejanj in požigov slovenskih delavskih institucij, tiskarn, uredništev, podjetij in domov.[5] Po zidovih hiš so pisali fašistične parole in znake (npr. povezan snop s sekiro). Uporabljali so črno barvo, saj je bila to tudi barva fašistične srajce. Eno najbolj razvpitih akcij so izvedli leta 1927, ko so popisali pročelje goriške nadškofije z žaljivkami in grožnjami, nakracali pa so tudi veliko lobanjo s prekrižanimi kostmi. Podobne napisne akcije so izpeljali tudi po drugih primorskih mestih in vaseh.
Kot je ugotovila Milica Kacin-Wohinz, je bil vseljudski odpor Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini – še zlasti požrtvovalno delovanje slovenske duhovščine in organizacije TIGR (kratica za kraje Trst, Istra, Gorica in Reka) – prvi antifašizem v Evropi.[6] Posamezniki in organizirani aktivisti so se proti italianizaciji in fašizaciji borili s snemanjem italijanskih zastav, menjavo italijanskih izveskov s slovenskimi, z distribucijo letakov in organizacijo oboroženih napadov proti fašistom. Množično so se pričeli pojavljati tudi grafiti z zahtevo po priključitvi Julijske krajine k Jugoslaviji.[7]
Prvi aktivisti skrivnih organizacij TIGR, Borba in Črni bratje so bili moški oziroma dečki. Ženske so sprva delovale v ozadju, sčasoma pa so bile prisiljene prevzeti tudi najbolj izpostavljene in vodilne vloge. »V nekaterih okoljih politično in odporniško delo brez žensk sploh ni bilo možno. Takšna izrazita primera sta bila Ljubljana in Trst, kjer je bilo delo moških sčasoma celo v ilegali skoraj onemogočeno.«[8] V času okupacije je v Sloveniji antifašistični odpor vodila zveza političnih organizacij, imenovana Osvobodilna fronta (OF), in njeno oboroženo krilo Slovenski partizani. OF je bila ustanovljena 26. aprila 1941. Zaradi okupatorjevega nasilja v prvih letih vojne je OF v Ljubljani organizirala veliko demonstracij za izboljšanje življenjskih razmer, na njih pa so bile prisotne v večini ženske.[9] Tudi mesta aretiranih obveščevalcev so zasedale poleg mladine prav ženske.[10]
Pred drugo svetovno vojno ženskam niso bili dostopni vsi poklici, prejemale so manjše plačilo za enako delo in praviloma niso mogle zasesti vodilnih in drugih pomembnejših mest. Povsem so bile izključene iz uradnega političnega življenja. »Niso imele volilne pravice in nedostopne so jim bile vse tri veje oblasti: zakonodajna, izvršilna in sodna.«[11] Vseeno naj opozorimo, da je bil ženski aktivizem na Slovenskem zelo dejaven tudi že pred vojaško okupacijo. Pri tem so izstopale učiteljice, ker je bil to najpogostejši poklic, za katerega so se ženske lahko izobraževale in v katerem so lahko javno delovale. Že pred vojno so se ženske uveljavile tudi na nekaterih področjih, ki so bila prej nedostopna, denimo v odvetništvu, medicini in na univerzi.[12]
Ob nastopu vojne se je vloga žensk v primerjavi s preteklostjo še bolj spremenila. Ko so ženske prevzele moška opravila po izgnanstvu moških v internacijo in taborišča, se je njihovo breme močno povečalo. »Postale so skrbnice družin in nosilke gospodarske dejavnosti.«[13] K preseganju tradicionalnih spolnih norm so znatno prispevali formalni ukrepi za prepoved neenakosti, ki so veljali na osvobojenih ozemljih pod vodstvom odborov OF. Čeprav se je volilna pravica žensk v Sloveniji dokončno uveljavila po 2. svetovni vojni s spremembo političnega sistema, je že 2. junija 1942 v ilegalnem Slovenskem poročevalcu št. 23 pisalo: »Povsod se vrše volitve v narodnoosvobodilne odbore, ki prevzemajo vso oblast v svoje roke. Aktivno in pasivno volilno pravico imajo vsi moški in ženske od 18 leta dalje.«
Kljub revolucionarnim družbenim spremembam na osvobojenih ozemljih pa se je na Slovenskem vojna vihra šele stopnjevala. Ljubljana je bila obdana z žico, zato je bil aktivizem izjemnega pomena. Ilegalno delo so opravljale predvsem ženske, saj so bile fašistom manj sumljive. Zbirale so orožje, živila, sanitetni material, priskrbovale so stanovanja za sestanke in nudile zatočišča beguncem in protifašističnim aktivistom in aktivistkam, ki se jih je med Slovenci oprijela pozitivna oznaka ilegalci. Opravljale so tudi kurirska in obveščevalna dela. Pri svojem delu so širile osvobodilno misel z razpečevanjem ilegalne literature in iskale nove simpatizerje gibanja OF.[13] Matere so kljub nevarnostim, ki so nanje prežale, pogosto podpirale aktivizem svojih otrok. Takšna in podobna dejanja žensk med vojno niso le kazala na njihov neverjeten pogum, ampak so bila tudi velikanska moralna spodbuda aktivistom in partizanom.
Kako pa je bilo z antifašistično politično ulično kreativnostjo aktivistk OF? Akcije uličnih aktivistov mi je podrobno opisala pred kratkim preminula dr. Zora Konjajev, zdravnica in profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti. Zaradi svojih primorskih korenin je bila dobro seznanjena s posledicami fašizma že pred okupacijo. Takoj se je priključila OF, kjer je opravljala različne naloge. Ko je morala pobegniti iz Ljubljane zaradi izdaje, se je odlikovala v partizanski saniteti.
Aktivistke OF so delovale v vseh organizacijah, ki so se povezale v Osvobodilno fronto. Med njimi je bila se je z ‘ženskim vprašanjem’ sprva ukvarjala predvsem Jugoslovanska ženska zveza, ki je bila kasneje iz OF izključena, to področje pa je prevzela Antifašistična fronta žensk (AFŽ). Aktivistke OF so sodelovale pri zelo zahtevnih načrtovanjih in izvedbah odporniških dejavnosti, vključno z nekaterimi legendarnimi akcijami političnega uličnega aktivizma.
Če se osredotočimo na grafitarske podvige, moramo začeti z dogodkom iz prvega leta okupacije. Ob začetku pouka 1. oktobra 1941 so bile namreč skoraj vse srednje šole v Ljubljani popisane z gesli in simboli upora. Za napise je bila uporabljena zlasti rjava kreda. Ponekod so bile v razredih razbite Mussolinijeve slike ali obmetane s prežvečenimi papirčki. To in podobne akcije so izvedli dijakinje in dijaki pod vodstvom Zveze komunistične mladine Jugoslavije (ZKMJ).[14]
Iz pripovedi Zore Konjajev in raziskovanja drugih virov se me je najbolj dotaknila zgodba o Vidi Janežič, po kateri je nekoč nosila ime Gimnazija Poljane, ki sem jo obiskovala. Zgodbo pogumne Vide vam zato moram nujno predstaviti. Toda ker mi že zmanjkuje prostora, se bom njej posvetila naslednjič, v drugem delu prispevka o slovenskih političnih grafitarkah iz obdobja druge svetovne vojne. Do takrat vam želim vesel 27. april – Dan O.F. in Dan upora proti okupatorju!