Ob Ljubljanici stoji kontejnerski objekt. Ker ima drsna vrata, sestavljena iz treh ali štirih kvadratov, se lahko na stran proti cesti in proti reki, kamor gledajo njegova okna, poljubno odpira in zapira. Še do pred kratkim je bil, razen nekaj grafitov, bel kot moka. V umetnostnem žargonu bi lahko rekli, da je bil kot inverzna »bela kocka«. Šlo je za povsem solidno grafitarsko galerijo z razstavnimi površinami na zunanjih stranicah objekta. Solidno, pravim, ker so površine kovinske, kar ni ravno najboljša podlaga za sprejanje.
Kot je v tem delu Ljubljane že navada, so se beline lotili politični aktivisti s kakšno parolo in subkulturni grafitarji z bolj ali manj zanimivimi tegi in bomberji. Civili so vizualnost na RogLabu ocenjevali kot nekaj obupnega, a za »najlepše mesto na svetu« tudi povsem vsakdanjega. Subkulturni grafitarji in ostali bolj posvečeni so razumeli več. Odkar se je v septembru 2020 v okviru projekta GraFEM kontejnerskega objekta lotila grafitarska in vsestranska vizualna umetnica Nez Pez, je verjetnost, da bodo tudi civili razumeli več, nekajkrat večja.
Če razmišljamo o uličnih stvaritvah v smislu estetske sodbe tipa »to je prava umetnost, tisto tam pa je drek«, se moramo za začetek vedno skupaj z Johnom »Ways-of-Seeing« Bergerjem vprašati, kje (geografija), kdaj (zgodovina) in predvsem za koga (demografija) je nekaj na zidu šit ali art. Če lahko za hip pozabimo, kot bi denimo pozabili sociologi umetnosti in antropologi umetnosti, na estetske sodbe o poslikavi grafitarke Nez Pez (tj. na lepoto ali grdoto in na ostale lastnosti označevalca), lahko pokukamo v kontekst njenega ustvarjalnega dejanja ter v njeno ustvarjalno namero s pomočjo intervjuja z njo, ki ga najdemo na spletni strani GraFEM 2020 [link]. Čisto verjetno je, da bomo tako obogatili spoznanja, ki nam jih dopusti razsojanje o umetniškosti te poslikave, pa naj je to razsojanje pravzaprav mnenje mimoidočega prebivalca glavnega mesta ali estetiška razprava likovne kritičarke.
A da ne bo pomote. Ne želim nekonstruktivno enačiti laičnih vtisov z analitičnimi stališči. Čeprav me zanima ozadje nastanka obojih, me bolj pritegnejo slednja. Proti estetiškim in semiološkim analizam torej nimam nič, še posebej ne na področju grafitov in street arta, ker so za raziskovanje grafitov in street arta dobrodejne, najbrž pa tudi za samo grafitarsko in street art sceno. Zato se vsake estetske analize grafitov veselim kot kakšne mavrice, saj nanje kljub več kot petdesetletni zgodovini sodobne grafitarske subkulture naletimo le poredkoma. Kolikor mi je znano, humanistični težkokategorniki še niso spisali kakšne prodorne, cenjene semiološke analize grafitov, tako kot sta jo denimo Roland Barthes in Umberto Eco za stripe, ali pa kakšne knjige, naslovljene »Estetika grafitov«, ki bi bila ekvivalentna tisti, ki jo je pred dvajsetimi leti za stripovski medij razvil filozof David Carrier. Takšnih teoretskih besedil na grafitarski sceni kronično primanjkuje, ne le v Sloveniji, temveč kar povsod.
Zato se zdi, da se nekateri grafitarji in grafitarke čutijo dovolj zrele, da se podajo v bolj drzne ustvarjalne vode, kjer bodo naleteli tudi na bolj elaborirane teoretske odzive na svoje delo. Tisti, ki se po desetletjih tavtološkega sprejanja nadimkov, bodisi kot tagov ali česa bolj kompleksnega, večkrat naslonijo na zgodovino avantgardne in konceptualne umetnosti kot na zgodovino hip hop grafitov, počasi rinejo naprej v prve vrste. In ena takšnih je tudi Nez Pez.
Estetika njenih grafitov mora poleg mnogoplastnega ilustriranja in zvočne umetnosti vzeti v zakup tudi konceptualistično in postmodernistično plat njenega opusa, če se hoče kolikor toliko uspešno pretočiti s tipkovnice na papir in v kindle. A vseeno se mi zdi najbolj pomembno poudariti njeno dekonstruiranje ustaljenih grafitarskih praks in konvencij.
Ko gledamo umetničino poslikavo RogLaba, ne moremo mimo teh vprašanj. Nez Pez je namreč vsekakor umetnica. Vsekakor je tudi subkulturna grafitarka. Drznem si zapisati, da je vsekakor tudi sinteza obeh: grafitarska umetnica. In v določenem smislu je vsekakor tudi zelo politična ustvarjalka. Njene vizualne umetnine se pogosto znajdejo na presečiščih, bodisi formalnih in tehnoloških bodisi vsebinskih in idejnih, zato je užitek spremljati razvoj njenega opusa skozi melanž spopadov s konvencijami. Kajti v katerokoli kategorijo poskušamo Nez Pez potisniti, nam ne bo povsem uspelo.
Četudi ima vse potrebne reference za sodobno vizualno umetnico, od akademske izobrazbe do galerijskih predstavitev svojih del, je očitno, da jo konceptualno vleče v transgresije in preseganja tako umetnostno-izobraževalnega kot tudi umetnostno-prezentacijskega sistema. In dasiravno ima vse potrebne izkušnje subkulturne grafitarke, je mnogo več kot to – in obenem povsem samosvoja subkulturna politična žival. Oblikovanje črk ji ni blizu, a se poslikave, kakršna je ta na RogLabu, vsekakor loti s spreji, ne pa denimo s čopiči. Pri tem spreja ne vihti perfekcionistično, v piko natančno, temveč pusti, da ji linije odkapljujejo in se ji ploskve presečno pretakajo. Kot da bi šlo za delo, ki nastaja na hitro, nekje na ulici, ne pa v varnem zavetju institucije, kjer grafitarke nihče ne preganja.
Poslikava je torej nenatančna nalašč, je ohlapna nalašč, je napakasta nalašč. Političnost Nez Pez je v točno tej uporniški drži, ki ne more privoliti v to, da je subkulturno grafitiranje rigidna in konvencionalna forma. Če izrazimo to z glasbeno primerjavo, Nez Pez se ne more poistovetiti z bendom, ki tudi danes še vedno igra enako kot Ramonesi in zase pravi, da je uporniški, da je punk. Ne, če si uporniški in če si punk, moraš prekiniti s punkovsko konvencijo. Nez Pez v tak ukalupljen, že davno viden ustvarjalni odziv proti »sistemu« ne privoli. Njeno grafitarsko ustvarjanje je uporniška drža par excellence. Kajti uporništva ne kaže le do civilnih estetskih konvencij, kar od grafitarke itak pričakujemo, temveč tudi do estetskih konvencij same grafitarske subkulture. Njena političnost se torej kaže v vztrajnem odklanjanju ustaljenih obrazcev, tudi za ceno kritične prevetritve in postopnega predrugačenja grafitarske subkulture, v kateri je odrasla.
Ob nastajanju poslikave ob Ljubljanici je bilo sprva videti, da kontejnerski objekt RogLaba ne bo kaj dosti spreminjal barve in oblike. V slednjo bi bilo itak dokaj težko poseči, a njegova relativno velika bela površina je na barvni poseg nedvomno čakala. In prav barvna paleta, ki jo je umetnica izbrala, je bila tisto dejstvo, ki me je najbolj presenetilo. Sprva niti ne povsem pozitivno, po nekaj ogledih pa vedno bolj. Barvna kombinacija poslikave namreč izrazito pride do izraza, ko si objekt ogleduješ tako, da so v ozadju stolpnice Poljanskega nasipa, po možnosti na jasen dan tik pred sončnim zahodom. Nez Pez je ustvarila poslikavo v očitnem dialogu s stanovanjskimi zgradbami na drugem bregu, rastlinjem v neposredni bližini RogLaba in drevoredoma na obeh bregovih reke.
Kar me kajpak spomni, da je eden najzanimivejših umetniških konceptov, ki jih grafitarski in streetartistični ustvarjalci včasih uporabljajo, namerna prostorska specifičnost njihovih del. In za obravnavano poslikavo Nez Pez to še kako velja. Čeprav urbane predele, kjer se grafiti najpogosteje pojavljajo, često zaznamujeta arhitekturna standardiziranost in urbanistični kalup, se nekako vedno najde dovolj prepoznavnih kreativnih posegov, ki tem predelom »vdahnejo dušo«. Na, ali ob, takšne zaporedne stavbe in ponavljajoče se zidove se tako kot »začasne uporabnice« in »revitalizatorke« rade naselijo prav sprejarske umetnine. Če je RogLab sam po sebi že pred tem izstopal kot poseben arhitekturni element ob Ljubljanici, je zdaj, z novo preobleko, dokončno postal čista »site-specific« umetnina, katere avtorica lokacijo povsem vzame v zakup.
Pri tem ne mislim samo na urejeno nabrežje, temveč tudi na ostale značilnosti prostora. Nez Pez iz RogLaba ni naredila nekakšnega estetskega draguljčka, ki bi se lesketal na verižici kot kričeč tujek na vratu lokalne skupnosti, temveč ga je še dodatno dinamično umestila v raznorodni in često paradoksalni mikrokozmos, v katerem deluje. Na tej mini lokaciji se namreč prepletajo in včasih kolidirajo luškan šminkerski barček, postarana nizka stanovanjska hiša, frizerski salon, omenjeni nabrežji z drevoredoma, ene izmed najvišjih stolpnic v centru mesta, številna parkirišča z veliko avtomobilske pločevine, cestno križišče, povsem nov Prekmurski trg, razvpita propadajoča tovarna Rog in, ne pozabimo očitnega, številni tagi in druge male grafitarske intervencije. In poslikava Nez Pez se v tem prostoru nasprotij, prilagajanj, kompromisov, po drugi strani pa tudi majcenih, čudežnih harmonij znajde kot riba v vodi. Kot da je tam že od nekdaj.
Da je poslikava umetelno in nenaključno umeščena v pravi kontekst, je jasno, če vemo, da je RogLab prostor učenja o reproduciranju vzorcev, modularnosti, novih tehnologijah in o vzpostavljanju skupnosti ustvarjalnih, dasiravno v veliki meri različnih uporabnikov in uporabnic. Kar jima je skupno – RogLabu in Nez Pez – je navdušenje nad low-fi tehnologijami, analognim pristopom in kreativnim eksperimentiranjem. In to je na poslikavi več kot očitno.
Ni namreč naključje, da je za motiv na eni strani uporabila zmaja, ki vsiljuje ljubljanskost in tradicijo, na drugi pa modularno zvočno tehnologijo, ki kliče po multitudi in inovaciji. Ni naključje, da spaja organsko in anorgansko, živo in neživo, naravno in tehnološko, ljudsko pripovedništvo in elektronsko glasbo. In končno, ni naključje, da si iz okolja, ki je bilo tam že pred njo in njenim ustvarjalnim posegom, tudi brezsramno sposoja delčke, ki postanejo prepoznavne fraze v poslikavi.
Tako je denimo črni tag, ki je mesece životaril na RogLabu, selektivno prebarvala tako, da je nastal črn linijski fragment, ki ga je vključila v končno podobo. Še več, ker gre za očitno referiranje na grafitiranje kot tako in na konkretne grafite na lokaciji (ki so često črni tagi), obenem pa za prisvajanje kreativnega odkruška drugega »pisca«, ga – da je radoživa apropriacija povsem temeljita – sama reproducira še nekajkrat. Na ta način opazovalcu, ki ni pozoren, originalni detajl povsem uide, večkratna reprodukcija pa iz njega naredi repetitivni vzorec. Postopek torej, ki – ker smo pač s poslikavo umeščeni v svet sintesajzerjev – ni nič kaj drugačen od vzorčenja v elektronski glasbi. A pozor, tukajšnja repetitivnost je neserijska, nestandardizirana, bolj slikarska kot grafična, bolj grafitarska kot šablonska. Kar opozarja, da pri Nez Pez humanizem in kultura v kombinaciji s telesnostjo, z mesom in krvjo, vseeno na koncu prevladata nad tehnologijo; človeška napaka prevlada nad strojno perfekcijo.