Lanskega novembra je bila v ljubljanski galeriji P74 razstava RIO: Begnagrad, Srp, D’Pravda. Zaobjela je delo treh slovenskih zasedb s preloma 1970 v zgodnja 1980 leta, ki niso igrale punka in novega vala, so pa pripadale krogu ljubljanske alternativne, neodvisne glasbeno-kulturne scene.
S svojim subverzivnimi, progresivnimi in odbitimi pristopi in izrazi so segle čez konvencionalne glasbene okvirje in pridodale pomemben detajl v mozaik tedanjega dogajanja in ustvarjanja pri nas. Njihova barvita zapuščina še danes razbija črno-belo in zategnjeno uniformiranost ljubljanske alternative osemdesetih let.
K prepoznavnosti podtalnega internacionalnega gibanja Rocka v opoziciji / Rock In Opposition (RIO) v našem prostoru je veliko prispeval glasbeni entuziast, novinar in sodelavec Radia Študent Aleks Lenard. S članki v slovenskih časnikih je širil notice in ideje gibanja, ki je zavračalo delovanje znotraj ustaljenih mehanizmov glasbene industrije in vzpostavilo svoj vzporedni sistem. Leta 1979 je v reviji Stop zapisal o njegovih smernicah:
»Šele z ustanovitvijo organizacije RIO so bili storjeni prvi koraki za krepitev naprednejše internacionalne zavesti in organiziranosti glasbene opozicije. RIO pospešuje distribucijo plošč v različnih državah, organizira koncerte, pospešuje izmenjavo informacij. (…) Njena moč je v kooperaciji in ne v tekmovanju.”
Po vzoru na dva RIO festivala, ki sta se odvijala leta 1978 in 1979 v Londonu, se je leta 1980 na Lenardovo pobudo zgodil prvi RIO festival v Ljubljani. V naslednjih dveh sta sledila še dva, leta 1981 v Festivalni dvorani, leta 1982 v preddverju Križank. Ob tem, da smo se prek teh festivalov seznanili v živo z akterji tega glasbenega gibanja, je bilo pomembno, da so naši bendi nastopili skupaj z RIO bendi in tako posredno postali del tega gibanja.
Prvi RIO festival se je zgodil v središču Ljubljane, na vrtu gostilne Rio – kakšno naključje ali pač. Gostilna Rio je bila v tistih časih priljubljeno shajališče takšnih in drugačnih odpadnikov, »srečal si vse, ki si jih želel videti,« je zapisala umetnica Zora Stančič v svojem osebnem, spominskem vodiču po ljubljanskih nekdanjih alter-placih Zora Was Here.
Danes, ko hodimo mimo po Slovenski cesti, nas morda zmamijo, koga pa preženejo, vonjave pečenega mesa na žaru Gostilnice Rio-Momo. Večina sploh ne pozna te zgodbe iz 1980 let, tisti, ki so pa tam posedali in se družili takrat, pa z nostalgijo ošinejo zaprta velika vrata do danes zapuščenega vrta in gostinskih prostorov zadaj. Čas je zabrisal sledi za pomembnim mejnikom na domači alternativni glasbeni sceni, nenazadnje je na zapuščini RIO festivala sredi 1980 let zrasel še danes živ in prodoren glasbeni festival Druga godba.
Izjava enega od pobudnikov in tvorcev Slovenske popevke Vilka Ovsenika: »Če hočeš razvijati svojo glasbo, moraš imeti svoj festival,« je še zaznamovala razvoj popularne glasbe na Slovenskem vse od njenih začetkov, od zgodnjih 1960 let naprej, ko sta bila na Bledu spočeta Jugoslovanski jazz festival, danes Jazz festival Ljubljana, in Slovenska popevka. Danes, v moderni dobi festivalizacije, ko je prevladalo pravilo »za vsakogar nekaj«, je celo preveč zanemarjeno in odrinjeno dejstvo, da je profiliranost festivala še vedno konstitutivna za »razvoj svoje glasbe«.
V nadaljevanju nimam namena obdelati ne zgodovine glasbenih festivalov na Slovenskem ne utemeljevati pravkar zapisane trditve. Zgodba RIO festivala in šibek odziv, sploh medijev, na omenjeno retrospektivno RIO razstavo, me je spomnil na razstavo fotografij Pop Moste Festival ’79, ki je bila na ogled leta 2008 v mladinskem centru Mravljiše v Komendi blizu Kamnika. Tudi ta razstava je minila brez večjega odmeva, četudi je šlo za še en prelomen trenutek v zgodovini domače rock glasbe.
Sredi aprila 1979 je bil v takrat visokotiražni reviji Stop objavljen razglas Rafkota Laha in Milana Korbarja iz krajevne mladinske organizacije Komenda Moste, naj se vsi rockerji, instrumentalisti, akustičarji in ostali glasbeniki prijavijo na Pop Festival Moste ’79. Poziv je dosegel svoj namen in 26. maja se je dogodek odvil na tamkajšnjem nogometnem igrišču.
Napovedan razpored nastopajočih:
14.00 Ansambel 92 (Ljubljana)
14.20 Zračni most (Ljubljana)
14.50 Lončeni vrč (Škofja Loka)
15.20 Jože Ćvokelj in Brane Smole (Kranj)
15.40 Aleksander Jež (Trbovlje)
16.00 Boomerang (Koper)
16.45 Na lepem prijazni (Ljubljana)
17.15 Dvanajsto nadstropje (Ljubljana)
17.45 Joseph z Madagaskarja (Ljubljana)
18.05 Jani Kovačič (Ljubljana)
18.35 Sedmina (Tržič)
19.05 Jutro (Ljubljana)
19.50 Termiti (Reka)
20.10 Paraf (Reka)
20.40 Flam (Ljubljana)
21.10 Pankrti (Ljubljana)
21.40 Drago Mlinarec (Zagreb)
22.00 KONEC
Dan pred dogodkom v Mostah pri Kamniku se je v Študentskem naselju v Ljubljani odvijalo praznovanje dneva mladosti v organizaciji ŠKD Forum, na katerem je med pet in deset tisoč ljudi poslušalo skupine Flam, Obečanje proleća, Na lepem prijazni, Rudolfovo, Film, Pankrti, Drugi način, Aerodrom, Boomerang. Naslednji dan se je v Mostah na nogometnem igrišču zbralo med dva in tri tisoč ljudi.
»Zbrali so se vsi – no, skoraj vsi. Pogrešali smo September, Tomaža Domicelja in Andreja Šifrerja. Občinstvo ni ravno v pretiranih trumah ‘preplavilo’ Most pri Kamniku, tako da je možno, da zagnanim organizatorjem ni uspelo pokriti vseh stroškov. Toda, bilo je pestro,« je za Stop poročal Daniel Levski, ki se je v nadaljevanju spustil v polemiko z »ideologom punka« na Slovenskem Igorjem Vidmarjem.
Dopisovala sta si na straneh Stopa in polemizirala, ali se je na Pop Moste festivalu izkazalo, da je na domači rockovski sceni prišlo do delitve nastopajočih in samega občinstva na t.i. hipijevsko in t.i. punkovsko ideologijo. Ta trivialen spor je v marsičem definiral dogajanje v 1980 letih in je bil po svoje usoden za nadaljnji razvoj dogodkov v slovenski popularni glasbi, ko smo še vedno priča stihijskemu sporu med t.i. mainstreamom in t.i. alternativo.
Vsekakor je šlo za rockovski festival, ki je minil v znamenju punka. Na njem so prvič frontalno stopili naprej punk bendi in njihovo občinstvo. Kakšno vzdušje je bilo na prizorišču preverite s tehnično spornim, vendar nazornim zgodovinskim audio posnetkom nastopa reških Paraf v Mostah ’79, objavljenim na hrvaškem blogu Stražarni lopov.
Tako Pop festival Moste ’79 kot RIO festivali med 1980 in 1982 sodijo med glasbene dogodke, na katere je treba s časa na čas opozoriti, da ne bi šli v popolno pozabo. Gre za mejnike, ki sodijo v verigo dogodkov in slučajev, ki so pisali zgodovino in nam pomagajo pri razumevanju geneze naše glasbene scene.
Četudi sem bil premlad, da bi se ju udeležil, vsakič, ko grem mimo gostilne Rio oziroma se potikam v okolici Kamnika in prečkam križišče v bližini osnovne šole Komenda Moste, kjer se je le nekaj metrov stran odvijal rockovski festival, rad vržem oko v smer prizorišča. Podobno je tudi z drugimi kraji, za katere pač vem, da se je na njih odvijalo kakšno zanimivo in pomembno dogajanje. Ko zvem in spoznam nova, sem pa hvaležen.
Glasbeni dogodki so del kulturne zgodovine. In tako kot vsak človek nosi svojo zgodbo vsako mesto, vsak kraj, vsaka hiša, vsaka ped zemlje. In ko hodimo naokoli, opazujmo, povprašajmo ali povejmo drugim, kaj se je na določenem mestu zgodilo, ter tako nadgradimo, recimo, glasbeni vodič Momus, ki nas vodi po poteh snovne glasbene dediščine Slovenije.
Besedilo: Igor Bašin — Bigor
Naslovna fotografija: D’Pravda, Hala Tivoli, 1981. Ta in vse ostale fotografije so last Centra in galerije P74.