In tu je še modra. Nebo in vodne žile v nebeško modrih, kobaltnih, sinjih, zelenomodrih, safirnih, cianovih in turkiznih odtenkih. Turkizna je reka Soča, ki se kot nekakšna bajeslovna zelenomodra kača vije čez divjo, gozdnato in kamnito krajino severne Primorske. Soča ni le dom raznolike lokalne flore in favne, z odprtimi rokami sprejema tudi ljubitelje narave, ribiče, navdušence nad vodnimi športi in obiskovalce glasbenih festivalov z vsega sveta.
Sotočje blizu Tolmina, kjer se srečata turkizna modrina Soče in safirna modrina Tolminke, je zadnji dve desetletji prizorišče mnogih glasbenih festivalov. Prva med njimi je bila Sajeta, umetniški in kreativni tabor, ki so ga lokalci prvič priredili pred 21 leti. Kasneje se je pojavila cela vrsta raznolikih žanrskih festivalov, med njimi so se vsako leto začeli odvijati tudi tisti, ki privabijo največ ljudi, na primer MetalDays in Punk Rock Holidays. Nekateri, ki so med to vseprisotno modrino in “zelenino” vzklili in cveteli, so tudi že oveneli.
Sočo so ovekovečili in častili tudi pesniki. Duhovnik in pesnik Simon Gregorčič, ki je živel v 19. stoletju, je napisal odo turkizni reki, »krasni, bistri hčeri planin«, katere barva je »temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav«. Pa vendar se v njegovi Soči znajde tudi slutnja rdeče: »Krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok … in ti mi boš krvava tekla«. Pesem je bila napisana več kot tri desetletja pred prvo svetovno vojno, ki je to pokrajino za vedno spremenila, saj so bitke na Soči med avstro-ogrsko in italijansko vojsko, ki so trajale dve leti in pol, terjale več kot milijon življenj.
Rdeča je bila povezana tudi z odporniškimi gibanji, ki so nastala, ko so vojaške oblasti italijanskega fašističnega režima pred in med drugo svetovno vojno okupirale to območje. Po italijanski kapitulaciji proti koncu poletja leta 1943 je Cerkno postalo eno od središč osvobojenega ozemlja, saj so se tam nahajale sile narodnoosvobodilnega boja in zavezniške vojaške misije. Blizu, natančneje v soteski Pasice, v varnem zavetju modre in zelene bližnjih gozdov in rek, je bila tudi skrivna partizanska bolnišnica Franja.
Cerkno, ki je vgnezdeno med hribe in gore, je med povojnim jugoslovanskim navdušenjem nad industrializacijo zraslo in se razširilo. Največja cerkljanska tovarna ETA, ki še vedno obratuje, je nastala iz medvojne partizanske delavnice. Na začetku je bila preprosta livarna, potem pa se je postopoma razvila v eno od največjih proizvajalk kuhalnih plošč na svetu. Ustanovljena je bila leta 1947, kar pomeni, da je verjetno ena najstarejših še obratujočih tovarn v Sloveniji. Vrsto desetletij je vplivala na vsa področja življenja velike večine lokalnega prebivalstva. Kantavtor Iztok Mlakar, ki ima po očetu korenine v Cerknem, je eno od stavk delavcev v livarni ovekovečil na svoji prvi plošči Štorije in baldorije (1992), in sicer v dobro poznani in priljubljeni pesmi Pubi, usidma se.
Sosednja Idrija je lahko ponosna na svoj rudnik živega srebra (katerega zgodovina sega v srednji vek, dokončno pa se je zaprl leta 1995) in punkovsko dediščino, vendar pa sta se prav v cerkljanski tovarni ETA prekrižali poti dveh mladih zaposlenih – pokojnega Boštjana Cveka in Sergeja Koncuta. Njuno prijateljstvo, zasnovano na nepotešljivem apetitu po dobrem rokenrolu in kasneje tudi po dobrem jazzu kot načinu življenja in ne le preprostem hobiju; na odločnosti, vztrajnosti in viziji, je razlog za nastanek enega najopaznejših in najbolj priljubljenih jazzovskih festivalov v teh koncih, festivala Jazz Cerkno, ki se je prvič zgodil leta 1996.
Na festivalu pogosto nastopajo najboljši svetovni jazzovski glasbeniki, pa tudi lokalni talenti, zaradi česar je dogodek med ljubitelji jazza zelo priljubljen. Obiskovalci in nastopajoči pa z vseh koncev ne prihajajo le zaradi glasbe. Uživajo v zelenih in modrih odtenkih okolice, v gostoljubju organizatorjev festivala in drugih lokalcev, ki ga z veseljem razdajajo vsako leto, ter v občutkih povezanosti in zabave. Tako obiskovalci kot lokalci bi vam lahko povedali mnogo zanimivih zgodb. Jaz bom svoje obdržala kar zase, človek namreč mora imeti tudi kakšno skrivnost.
V drugi polovici devetdesetih je sile združila tudi cerkljanska mladina, sicer precej oddaljena od umetniškega vrveža večjih mest. Ustanovila je Cerkljanski mladinski alternativni klub (C.M.A.K.) ter v Cerkno pripeljala koncerte in druge kulturne dogodke, povezane s filozofijo gibanja naredi-sam in prostovoljstvom. Ena od najnovejših pridobitev C.M.A.K.-ovega (danes dislociranega) programa je festival Deuje babe, ki je bil leta 2013 ustanovljen z namenom obeležitve mednarodnega dneva žena, predstavitve ženskega udejstvovanja v umetnosti in kulturi, osveščanja o spolni enakopravnosti ter spodbujanja feminističnega diskurza.
Festival je bil poimenovan po lokalnem arheološkem najdišču, jami Divje babe, kjer je bilo sredi devetdesetih odkrito najstarejše glasbilo na svetu, neandertalska koščena piščal, med odtenki zelene in modre, kakopak, v temi geološkega časa. Časa, ki je od antropocena tako oddaljen, da se razkrije le, ko (se) zakopljemo globoko v svojo zelo naslojeno preteklost.
Matija Turk, arheolog, ki je sodeloval pri izkopavanjih, med katerimi so našli to med 50.000 in 60.000 leti staro glasbilo, je zapisal: »Prisili nas, homo sapiense, ki se imamo za krono vsega stvarstva, da stopimo korak nazaj in tudi drugim prepustimo tisto, kar smo pripisovali le sebi.«
Podobne misli bi lahko uporabili za drugo vrsto »Drugega« iz tega okoliša. V svoji razgibani topografiji dolina Soče skriva mnogo jam, grap, pečin, votlin ter luknjic in odprtin, kjer naj bi živele bajeslovne divje ženske, dekleta oziroma babe. Imele naj bi magično sposobnost, da ljudem pomagajo ali škodujejo, odvisno od tega, kako ljudje z njimi ravnajo v zameno za pomoč pri delu na polju in domačih opravilih. Čeprav so bile neukrotljive (ob pomanjkanju pravičnih povračil pa pogosto tudi maščevalne), so te »bajeslovne pomočnice« blestele v kuhanju, peki, dojenju, uspavanju otrok, sajenju, žetju, oranju, tkanju in še marsičem.
Na tem območju je količina zemljepisnih imen in ljudskih zgodb, povezanih z ženskami, ki imajo nadnaravne moči, presenetljivo velika, tega fenomena pa nihče ne zna prav dobro razložiti. Morda gre, tako kot piše v mnogih ljudskih pripovedkah, za odraz specifičnih družbenih, verskih, gospodarskih in spolnih struktur in navad ali pa načinov življenja iz daljne preteklosti, v kateri so imele ženske drugačen status kot kasneje v krščanstvu.
Konec koncev je to območje naseljeno že od paleolitika, kasneje pa je bilo pogosto neke vrste živahno stičišče, ne le v geografskem in podnebnem smislu, temveč tudi zaradi vplivov vseh najrazličnejših ljudstev, ki so se na tem območju naselila ali pa skozenj potovala – od Keltov in drugih ljudstev iz železne dobe do Rimljanov, Slovanov in tako dalje. Mogoče so take legende nastale zaradi strahu pred sposobnostmi teh žensk? Ali pa je bilo vse skupaj povezano s staroverskim verovanjem v naravo in njene (zelene in modre) sestavne dele, ki je bilo za mnoge generacije nekaterih majhnih družinskih klanov in posameznikov skrivna religija vse do sredine dvajsetega stoletja?
Morda ne bomo nikoli odkrili pravega razloga. In morda s tem ni nič narobe. Konec koncev je človeška domišljija imeniten pripomoček za ustvarjanje novih zgodb, pesmi in glasbe o oprijemljivih lastnostnih neznanega.
Tole sem napisala, ko sem se sprehodila do jame Divje babe – do tiste, ki je vedno odprta za obiskovalce. Trudim se jo obiskati čim bolj pogosto, pot do nje pa me vodi mimo cerkve Janeza Krstnika na vrhu pečine in starodavne bukve, ki zraven nje stoji kot utrujen velikan.
»Jama Divje babe je prečudovit kraj. Nocoj je nežna večerna svetloba segala daleč od vhoda in božala stalaktite, stalagmite, škrlatne lišaje in vse druge stvari, ki se ponavadi skrivajo v temi. Sončni žarki so se igrali med skalami in čarali raznovrstne optične iluzije, kot da bi bili v veličastni gledališki predstavi. Stala sem tam, očarana, in dihala v globočine … potem pa zapela v globočine časa.«
Jani Kutin, sirar in pesmopisec iz gorske vasice Čadrg nad Tolminom, ki je s svojim lokalnim okoljem kot človek, kmet in umetnik močno povezan, je o svojem rodnem kraju napisal mnogo pesmi. Ena od njih, ki jo je posnel s svojo novo zasedbo Bakalina Velika, vsebuje naslednje verze: »Ta naš svet, ta čudežen svet, odpira mi duri in vsakič pokaže mi kakšen nov cvet, da malo postanem in si odpočijem.« Počitek med lokalnimi odtenki modre in zelene zaziba v res posebno stanje. Ali pa postajanje.
Redki, zelo redki so kraji na tem svetu, ki pustijo globinam, višinam, zavedanju, pozabi, zmagi in propadu mitologije podzemlja in nadzemlja zadihati tako globoko, elegantno in skrivnostno kot ti kraji.
Kraji, kjer se srečujejo vse vrste zgodovin in se sporazumevajo s pomočjo divje in polne narave ter prav takšnih ljudi. Povezave so brezmejne, vidi in začuti se jih na vsakem koraku. K pogovoru vabijo vsakogar, ki te kraje obišče. Naša dolžnost je, da se do njih spoštljivo vedemo. In da prisluhnemo svetu, ki je narejen iz modrih in zelenih nebes ter vseh odtenkov vmes.
Besedilo in fotografije: Katarina Juvančič
Prevod: Jaka Bulc