Serijo zgodb o grafitarkah za GraFEM blog nadaljujemo z legendarno ustvarjalko! Vixen z ulic poznajo vsi, ki so na zidovih kdaj videli zelenega debelušnega ptiča ali roza ponija zaobljenih oblik. Z grafitanjem je, kot pravi, začela pozno. Prvič je risala pri dvajsetih, v tandemu z Ovco pa pod imenom Pony Mafia crew zaznamovala mnoga slovenska in tuja mesta. Je prva slovenska grafitarka, ki je risala po vlakih. Ko je začela svojo pot, ni poznala nobene druge grafitarke, zato se je veliko učila sama. Grafitanje ji je dalo samozavest, naučilo pa jo je tudi vztrajnosti in discipline.
Svoje prepoznavno grafitarsko ime je dobila po intenzivnem brainstormingu s prijateljem. »Vixen ali ‘female fox’ je bilo pravo ime zame. Lisica je pametna in aktivna ponoči. Z mesta zločina pobegne in je nikoli ne dobijo,« se nasmehne sogovornica. Kot deklica je zbirala plastične ponije, zato ni nič nenavadnega, da je crew, ki sta ga osnovala z Ovco, dobil ime po njenem hobiju iz otroštva. Pravi, da se jima je kasneje v ekipo pridružilo še nekaj ljudi – Esso, Rone84 in Naive. V takšni sestavi kot takrat Pony Mafia crew ne obstaja več. Obstaja pa Pony, ime s katerim se Vixen podpisuje zadnjih nekaj let.
Številne neprespane noči
Njeno grafitarsko popotovanje se je začelo v času študija. »Prijatelja, s katerima sem se pogosto družila, sta risala. Veliko sta tagala, ustvarjala pa sta tudi v umetniškem ateljeju, kjer sta imela lepe zaloge sprejev.« Nekoč je enega od njiju, Seosa, vprašala, če se lahko tudi ona preizkusi v risanju s spreji. »Ni mi dovolil, čeprav mi ni bilo jasno, zakaj. Razložil mi je, da bom od sprejanja postala odvisna. Nisem mu verjela,« pove. V roke ji je potisnil sprej in posprejala je neko naključno platno, ki ga je imel v ateljeju. Bila je popolnoma navdušena.
Vsakič, ko sta se dobila, je trenirala z ostanki sprejev, ki ji jih je podaril. »Risanje me je povsem obsedlo«, pove. Seos je kasneje zaključil z grafitanjem, ona pa se je vse pogosteje družila z drugimi grafitarji. Najboj z ekipo Egotrip, ki so imeli povsem samosvojo držo. Njihovo delovanje je vedno temeljilo na konceptu ega. »Če si egotrip si egotrip in tega ni treba posebej dokazovati. Pri Egotripu nikoli nismo verjeli v to, da te morajo v crew povabiti. Če si dovolj dober, boš imel tudi dovolj ega in se boš enostavno pridružil. Ta ideja se mi je vedno zdela odlična.«
Ovca je bil njen najboljši prijatelj. Obiskovala sta isto fakulteto. Nad risanjem grafitov ga je navdušila prav ona. »En drugega sva gnala naprej tudi takrat, ko se kateremu od naju ni dalo iti risati. Običajno je bilo pozno ponoči, pa čeprav sva vedela, da imava zjutraj predavanja na fakulteti. Ja, veliko je bilo neprespanih noči,« se spominja.
Ne le v Sloveniji, grafitarska skupnost ji je prinesla tudi veliko novih prijateljev po svetu. Prav zaradi grafitanja je spoznala mnogo zanimivih ljudi in prepotovala velik del planeta. »Ko grem v neko novo mesto, običajno dobim kontakt od nekoga, ki je domačin in tudi riše. Med nami se ustvari posebno zaupanje, ki ga je z besedami težko opisati.« Rada reče, da jo je grafitanje izoblikovalo in ji dalo občutek, da pripada skupnosti. Z drugimi grafitarji in grafitarkami je vzpostavila globoka prijateljstva, v njenem življenju pa so še vedno prisotni ljudje, s katerimi se je spoznala tudi pred več kot 15 leti.
Polna torbica sprejev
Njena družina in prijatelji so vedno vedeli, kaj počne. Pri tem so jo podpirali. Bila je resna in povsem predana grafitarskemu ustvarjanju. »V to delo sem vložila res veliko časa in spreje sem vedno kupovala s svojim denarjem.« Čeprav domačim njeni tagi niso bili všeč in jih nikoli niso razumeli, pa so jim bili grafiti ptičkov in ponijev pri srcu. Starše in sestro je zlasti skrbelo, da bi se ji kaj zgodilo ali pa da bo imela zaradi grafitiranja probleme. »Toda z oblastmi doslej še nikoli nisem imela težav,« se nasmehne.
»V tujini imajo posebne oddelke policije, ki se ukvarjajo z iskanjem grafitarjev,« razloži in nadaljuje: »Policaji pod krinko vse fotografirajo in imajo arhive fotografij grafitov in tagov, ki jih zbirajo. Če grafitarje sumijo ali jih celo dobijo, jim naredijo hišno preiskavo.« Pravi, da prav zato grafitarji doma na računalniku običajno nimajo fotografij svojih grafitov. Pozna celo posameznike, ki od doma prek spleta nikoli ne iščejo ničesar v povezavi z grafiti, saj bi lahko policiste takšna sled vodila do inkriminacije in aretacije.
Dolgoletne izkušnje so jo naučile, na kaj mora paziti preden gre risati. »Če bo zelo temno, si spreje prej zložim po barvah in vse imam v glavi. Včasih sem si grafit doma prej skicirala in se ga naučila. Zdaj večkrat na licu mesta tudi improviziram.« Tako je že izurjena, da dobro ve, kako se mora obleči in kako naj postopa. »V državah, kjer imajo stroge zakone, vse delam v rokavicah in prstne odtise na sprejih tudi očistim, preden jih vržem stran,« razkrije.
Dejstvo, da je ženska, ne pa moški, ki se ukvarja z grafitanjem, jo je nekajkrat mogoče že rešilo pred direktnim stikom s policisti. »Če si oblečena v krilo in imaš luštkano torbico, si nihče niti mislil ne bi, da boš grafitirala in da je v tej torbici polno sprejev,« se nasmehne. »Če bi morala bežati, bi se skrila za ovinek, dala kapo dol in si razpustila lase. Običajno namreč ne iščejo punc, tako da bi jim verjetno lahko ušla,« razmišlja. Spomni se, denimo, nekega večernega sprehoda z nosečo prijateljico. Pony je risala, prijateljica pa je stala zraven. Mimo se je počasi pripeljala marica. »Policaji verjetno niso niti pomislili, da rišem. Na ulici sva bili dve punci, ki sva se pogovarjali in zato nisva bili sumljivi.«
Rada pove, da ji grafitanje predstavlja neko prav posebno svobodo. »Temu bi morda kdo rekel vandalizem, toda vseeno verjamem, da s svojim risanjem ne škodujem drugim. Dobro tudi vem, kje smem risati in kje ne,« odločno pojasni Pony.
Podpora moških kolegov
Risanja se je učila predvsem od prijateljev. »Ko sem začenjala, interneta še ni bilo. Prijatelji so mi dali kakšen napotek, vse drugo so bile izkušnje in delo.« Na začetku jo je bilo predvsem strah iti sama risati ponoči. Boljše se je počutila, če je bil kdo z njo, prizna. A čeprav grafitanje velja za moško domeno, pove, da so jo kolegi vedno podpirali in jo vključevali v svoje projekte.
»Fantje so precej teritorialni. Tega zares nisem nikoli razumela. Tudi med prijatelji je veliko rivalstva – kdo bo naredil več in boljše. To mi je včasih šlo zelo na živce. Ko beseda nanese na grafite, testosteron šprica naokrog in veliko je petelinjenja. Toda mene so vedno pozitivno sprejeli medse,« nadaljuje. Ampak ko je bila še začetnica, ji kdo od prijateljev vseeno ni zaupal risati na vlake. Sprva je bila namreč resda malo bolj počasna, saj ni imela dovolj izkušenj, se spominja, a se je skozi leta to močno spremenilo.
Vedno je bila tudi trmasta. »Ko se nekaj odločim, lahko gore premikam, pa četudi moram z glavo skozi zid. Ko je bilo treba kam splezati, sem vedno to naredila sama. Nikoli nisem nikogar želela prositi za pomoč in nikoli nisem potrebovala potrditve s strani mojih moških kolegov.« Čeprav se je najraje vedno zanesla sama nase, je hkrati ves čas vedela, da ji bodo fantje pomagali dati ravbarsko ali jo potegnili gor, če bo potrebovala pomoč. »V crewjih smo si vedno pomagali in nikoli nikogar nismo pustili za sabo.«
Priznanje za dobro opravljeno delo
Včasih je rada risala na legalne stene, ker se je tako lahko družila z drugimi grafitarji, vadila risanje in kaj novega naučila. Toda zdaj tega ne počne več. Zanimajo jo predvsem vlaki. Osredotočena je na metroje. »Vlaki so postali moje najljubše platno. Risanje na vlake je cela misija. Zelo zanimiva je tudi zato, ker je polna ovir in adrenalina. Običajno je na vlake precej težje risati kot na mestne stene, zato mi predstavljajo poseben izziv,« pravi. »Te ogromne železne strukture so fascinantne. Ko rišem na vlake, se mi vedno zdi noro fino, ko vidim, da z mojimi grafiti porisani vlaki potujejo vsepovsod in se ustavljajo v različnih državah.«
Pojasni tudi, da se hitro vidi, kdo je avtor ali avtorica določenega grafita. Grafit je običajno narisan ne le v unikatnem stilu, ampak tudi v specifičnih dimenzijah. »Moji grafiti so v primerjavi z grafiti mojih prijateljev običajno manjši in nižji,« se nasmehne. Ali je grafit narisala ženska ali moška roka, se da ugotoviti tudi po barvah. »Čeprav moški vse bolj uporabljajo roza, jih je malo takšnih, ki bi to barvo uporabljali v določenih barvnih kombinacijah, ki so morda bolj tipične za ženske. Pa tudi motivi so pri puncah običajno bolj kjut.«
Pony svoj stil opisuje kot vesel in pozitiven, ki malce vleče na otroškega. »Takšna, kot so moji grafiti, sem tudi jaz – vesela in pozitivna. Zelo imam rada barve in vse pisano,« z nasmeškom izstreli. In čeprav je ponosna na svoje delo, med pogovorom razkrije, da si je v nekem trenutku želela spremeniti svoje ulično ime. »Vedno sem si želela prislužiti priznanje zaradi dobro ustvarjenega dela, ne pa samo zato, ker sem punca.« Zato si je celo želela, da bi imela bolj nevtralno ime in bi morda celo malce spremenila svoj stil risanja. Kljub vsemu pa se to ni zgodilo. Ostala je zvesta sebi in svojemu avtentičnemu izrazu. Skozi leta treninga je izpopolnila risarsko znanje in razvila samosvoje črke, še vedno pa v grafitarske umetnine vključuje tudi svoje prepoznavne risane like ali characterje, kot jim pravijo v grafitarski subkulturi.
Pravi, da danes živi dvojno življenje. »Podnevi hodim v službo, ponoči rišem.« Risanje ji je v teh časih težje uskladiti z vsakodnevnim življenjem, saj ima več odgovornosti, kot jih je imela prej. »Če bi me ujeli in poslali v ječo za tri dni, to za mojega delodajalca ne bi bilo sprejemljivo.« V preteklosti je bila brezskrbna, danes pa je v njenih pripravah na risanje mnogo več razmišljanja in organizacije. Medtem ko je večina prijateljev iz njene generacije zaključila z grafitarskim ustvarjanjem zaradi drugih življenjskih obveznosti, je njej predvsem izziv nadaljevati. »Tudi jaz se bojim, da bi nehala. Ampak zares si ne želim končati te zgodbe,« pove in doda, da jo ženeta naprej raziskovanje in adrenalin. Zato gre, če ji le čas dopušča, še vedno vsaj enkrat na mesec v drugo državo, kjer več dni skupaj riše po vlakih. »Ko narediš nekaj, kar je skoraj nemogoče, in ko ti to uspe, je to zares noro super občutek!«
Besedilo in naslovna fotografija: Mankica Kranjec
GraFEM nastaja v koprodukciji zavoda Urbana Vrana in RogLaba.