Ne, to ni vprašanje o štorkljah, ampak o tem, kako se ustvarja folk glasba na neki specifični lokaciji. Kdo jo ustvari, kdo “odkrije”, kdo preoblikuje, kako in zakaj?
Ljudska glasba je nekaj starega, nekaj, kar se po ustnem izročilu prenaša iz roda v rod, nekaj avtentičnega, prvobitnega, nekaj, kar nas povezuje s preteklostjo naroda, nekaj, kar nas spomni na dobre, stare čase. Seveda je v vsem tem tudi kakšno zrno resnice, a hkrati so to tudi najpogostejši miti, povezani s percepcijo o tem, kaj ljudska glasba sploh je.
Pomudimo se malo pri ljudski muziki z obalno-istrskega območja in poglejmo, kaj se zgodi z miti, ko jih soočimo z realnostjo.
V poznih 70.letih prejšnjega stoletja so se v študentskem naselju v Ljubljani znašli študentje iz obale, ki so jih navduševale muzike iz vseh koncev sveta. O ljudski muziki iz svojega okolja so takrat vedeli zelo malo. Do glasbe “svojega dvorišča” so torej prišli preko dolgega ovinka, oziroma preko muzik keltskega obrobja Evrope, do ZDA in Južne Amerike.
Dario Marušić, ustanovni član skupine Istranova, ki je s terenskimi raziskavami lokalni godb začel že v svojih študentskih letih, in zanjo navdušil še nekatere druge kolege, pravi: “V času nastanka Istranove je bilo v slovenskem delu Istre okoli 70 odstotkov prebivalcev prišlekov in prva generacija otrok prišlekov. Mnogi od njih niso nikoli sprejeli najdene kulture za svojo. Večina jih ni hotela, nekateri pa tega enostavno niso zmogli. V samih mestih je ostal le neznaten delež prvotnega prebivalstva, ljudem na vasi pa so dali vedeti, da je vse v zvezi s tradicijo nekaj zaostalega. Sam sem imel pač srečo, da smo v družini bili dovolj »zaostali«, tako da sem se zelo zgodaj prek družinskih vezi srečal s tradicionalno glasbo svojega okolja. Vendar če ne bi padel v dogajanje britanskega in francoskega (na začetku predvsem bretonskega) folk revivala, morda ne bi nikdar tako močno vzljubil svoje domače glasbe.”
Pevec skupine Istranova, ki se je pozneje pozvetil politični karieri, Franco Juri pa za vzore navaja glasbo anglosaškega folk rocka (Fairport Convention, Steeleye Span, Clannad) ter argentinske in čilenske družbeno angažirane kantavtorje_ice in skupine tistega časa, ki so bili Victor Jara, Violeta Parra, Inti Illimani, Quilapayun, Atahualpa Yupanqui ipd. “Istranova je bil resnično nekakšen glasbeni laboratorij. Jedro smo sestavljali neprofesionalni glasbeni samouki s strastjo do odkrivanja istrske glasbene tradicije, ki smo imeli »občutek«, voljo pa tudi nekaj posluha,” dodaja.
Po začetnem tipanju terena so se začeli vse bolj poglabljati v glasbeno dediščino Istre, ki pa je niso iskali zgolj v starih zapisih, pesmaricah in arhivih, ampak so hodili po vaseh, se srečevali z domačini, se učili od njih.
Juri pove: “Istrani, ki so še prepevali ali igrali stare istrske, so nas navdihovali. Poleg glasbe smo radi poslušali tudi njihove zgodbe, pili njihovo vino, jedli njihov pršut. Hvaležnost smo izkazovali tudi tako, da smo te godce vključevali v razne dogodke, projekte, postali smo prijatelji. Spoznali smo godce, ki so igrali na bajs, sopele, mih, šurle, in izdelovalce teh inštrumentov, jih pri njih naročali.”
Istranova je začrtala smernice raziskovanju istrske ljudske glasbe, ki je bila (do) tedaj povsem marginalizirana in skoraj popolnoma neznana, ter oblikovala repertoar, iz katerega še danes črpajo tako sodobni ljudski pevci in godci kot »folk revival« in folklorne skupine ter mlajša generacija, ki v 21. stoletju na novo odkriva, “drugači” in “podomačuje” tisto, s čemer so se pred skoraj štirimi desetletji srečali člani Istranove.
Z glasbenimi intervencijami in sodobnimi načini ustvarjanja glasbe je Istranova spoštljivo, a pogumno posegla v tradicionalno istrsko glasbeno tkivo, ga presadila v kontekste sodobne popularne glasbe, Istranom pa ponudila novo identifikacijo z lastnim prostorom in njegovimi raznolikimi glasbenimi izrazi, ki so se zgostili v termin »istrska glasba«.
Rudi Bučar, kantavtor, ki je s prijateljeval s pokojnim članom skupine, Lucianom Klevo, ki ga je vpeljal v ljudske muzike, danes uživa popularnost in prepoznavnost po celi Sloveniji: “Čeprav na plošče dajem že pretežno svoje avtorske komade, jih pišem tudi v istrskem jeziku, dodajam istrske glasbene elemente, kot so male terce, istrske lestvice ipd. Hkrati pa jemljem Istro s seboj. Imel sem več glasbenih izletov, a vedno ko sem se vrnil k Istri, me je čakala z odprtimi rokami.” Rudi je, mimogrede, magistriral iz jazz petja in aranžiranja na Akademiji za glasbo v Trstu, v najstniških letih igral v grunge bandu, v študijskih letih pa ga je navduševal tudi Thelonious Monk.
Skupina Istranova je iskala nekonvencionalne načine muziciranja in alternative uniformirani, utesnjujoči družbeni realnosti. Njena svetovljanska drža in zoperstavljanje nacionalističnim težnjam, ki sicer ves čas obtežujejo tudi ljudsko glasbo, odmevata še danes. Franco Juri dodaja: “Mislim, da je bila subverzivnost Istranove predvsem v tem, da se je ukvarjala z ljudskim izročilom mimo folklore in še bolj mimo enonacionalne govorice. Ubrali in zagovarjali smo pot multikulturnosti oziroma interkulturnosti, saj je za nas »kontaminacija« z drugimi kulturami in jeziki veliko bogastvo, ne pa grožnja. Navsezadnje smo tudi sami izhajali iz mešanih družin. Istre ne bi mogli razumeti drugače kot prostora, kjer se različne etnične in jezikovne kulture močno prepletajo. To je bil tudi glavni čar istrske glasbe. Zato nas nacionalisti niso marali, bili smo pravo nasprotje tistega, k čemur so stremeli. Želeli so novo mejo, mi pa smo jo sproti presegali in brisali. Tudi z glasbo.”
V časih razraščanja fake news in ponovnih vzponov nacionalističnih ideologij in mitologij, ki bi ljudsko glasbo ves čas očiščevali tega, kar v resnici je, tudi istrska glasba ni imuna, saj je kot zmes lokalnih slovenskih, hrvaških in italijanskih dialektov za mnoge konzervativne kulturno-politične struje “premalo slovenska”, kot pravi pozneje pridruženi član Istranove, danes pa vodja skupine Vruja, Marino Kranjac.
Emil Zonta, ki je bil producent Istranove, se spominja, da je moral v osemdesetih letih vsa njihova besedila iz različnih narečij in jezikov prevesti, da bi lahko imela takratna oblast vpogled v njihovo vsebino. Časi se menjajo, zgodbe se vračajo.
A (z)godba Istranove in njene zapuščine v 21. stoletju je tista klica, iz katere lahko v vsaki generaciji, ne glede na politične preference, (ne)naklonjenost ali brezbrižnost centra, na kulturno, etnično, jezikovno prepišnem obrobju vedno znova zrase novi “folk”.
Besedilo: Katarina Juvančič